- 10 —
je pozneje izpadel, tedaj se v mnogih primerih spajata v enega
dolgega, n. pr.
ne imam: nemam, nimam; ne (h)očem: nočem
,
nečem; ne (j)sem: nesem, nisem; sto(j)ati: stati; bo(j)ati se: bati
se; po(j)as: pas; gospo(j)a: gospa; ne (ve se) kdo: nekdo; ne
(
ve se) kaj: nekaj; (k)do (v)e kaj: dokaj; Dobro(j)e polje:
Dobrepolje
. . .
38.
IV. Odpad in izpad,
a)
Posebno često odpada
i
v besedah,
zloženih s predlogom
iz ,
n. pr.
izgaga: zgaga; izkaza: skaza;
izpaka: spaka .
. .
Glej tudi pravilo 122.
39.
b)
Samoglasnik
u
se premeni v
v
in potem odpade, n. pr.
uze: vže: že ; ubog: vbožen: boren
. . .
40.
c)
Poluglasni
e
,
bodisi prvoten ali po analogiji iz določ­
nega samoglasnika nastal, izpada v besedah
pes: psa; sel: sla;
posel: posla; sen: sna; mesec: mesca; zajec: zajca
.
Nikakor pa ni pravilno izpuščati
e
v glagolih
dejati (djati);
nadejati se (nadjati se); sejati (sjati)
. . .
41.
č)
V priponah
ija
in
ije
je i v poluglasnik oslabel
in izpadel, n. pr. iz
ladija
,
skorija, zarija; bitije, cvetije, kopije
,
pitije
,
predmestije
. . .
so nastale knjižne oblike
:
ladja
,
skorja
,
zarja; bitje
,
cvetje
,
kopje
,
pitje
,
predmestje
. . .
42.
V. Vrinek. V slovenščini sme stati na koncu besed en
sam soglasnik, ali pa stoje soglasniške skupine
:
mb , m p , m s ,
m š , m z , m ž ; k s ; ( s k ) ; s t; šč, šp , š t; zb, zd , z g ; žb,
žg.
Vrhutega sme stati
l
pred vsemi soglasniki, samo pred
r in l ne;
tudi soglasnik
r
sme stati pred vsemi soglasniki,
samo pred
r
in
l,
in časih pred m in n ne n. pr.
Karel
,
parma
(
mn. rod.
parem); tiskarna
(
mn. rod.
tiskaren);
naposled
v
in
n
ne smeta stati pred
l,
r ,
n ,
v ,
m .
43.
Kadar pride pri sklanjatvi samostalnikov na konec besede
kakšna drugačna soglasniška skupina, se mora med zadnja dva
soglasnika vstaviti poluglasni
e.
44.
Poluglasni
e
se vstavlja med soglasnike na koncu besed:
a)
V II. tvomopreteklem deležniku pri glagolih korenske
vrste, n. pr.
nesel: nesla
,
neslo; padel: padla, pad lo; rekel
rekla
,
reklo; stregel: stregla,
streglo
. .