- 108 —
718.
V posledičnih podredjih se piše vejica pred veznikom
da
ali pa pred
tako d a
,
n. pr.
Oče je bil zamišljen tako, da ni
precej vedel, kaj hoče sin.
Oče je bil zamišljen, tako da ni
precej vedel, kaj koče sin.
Napačno:
Oče je bil zamišljen,
tako, da ni precej vedel, kaj hoče sin.
719.
V. V skr a j šan i h stavkih, da skrajšani odvisnik loči od glav­
nega stavka, n. pr.
Ura, enkrat zamujena, ne vrne se nobena
. —
Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj
. —
Usliši glase, k tebi
vpijoče !
Ptiči so hoteli stržka ubiti, izvedevši njegovo prevaro
.
Značajen sam, še v ljudstvu značaj obujaj!
Pizander,
od odhajajočega Agezilaja zapuščen, napravi veliko brodovje,
hotečpoizkusiti bojno srečo
. —
Cezar, udobivši za vožnjo ugodno
vreme, je odjadral v Britanijo
.
Premagan pri Bohinjskem sam jezeru
Stoji, naslonjen na svoj meč krvavi
. . .
Na tujem, zgodaj ločen že od doma,
Živim med glasnim hrupom tihe dni.
720.
VI. V pe r i odah med pos amezn imi s t avk i prve in
druge polovice (proreka in poreka), n. pr.
Cezar je poslal
Lingonom pismo in poročnike, naj Helvečanom ne pomagajo
z žitom, niti z drugo stvarjo: ako jim bodo pomagali, da
bode ž njimi enako ravnal kakor s Helvečani.
Ako primer­
jamo Prešernove poezije veličastni simfoniji, mnogovrstni kakor
pesnikovo dušno življenje, katera zdaj hrepeni, zdaj se smehlja
,
zdaj srdi, zdaj se dviguje v jasne višave, zdaj pogreza v temno
brezno: potemje „Krst pri Savici" tej simfoniji finale, v katerem
se zlivajo in zlagajo vsi glasovi v mehko
,
otožno harmonijo.
II. Podpičje.
P o d p i č j e (;) loči:
721.
1.
P r i r e d n e gl avne s t avke, ki niso tesno zvezani med
seboj, n. pr.
Aleksander je noševalHomerjeve pesmi vedno s seboj;
spe jih je imel z bodalcem pod zglavjem shranjene
. —
Jezik je
ljudstvu najsvetejše blago; jezik mu vzemite in vzeli ste mu
život; njegovega veka ni več med narodi.
Nebo je jasno;