— 11 —
b)
v nedoločni obliki nekaterih pridevnikov, n. pr.
dober:
45.
dobra, dobro; hiter: hitra, hitro; svetel: svetla, svetlo; plitev:
plitva, plitvo; bolen: bolna, bolno . . .;
c)
v edninskem imenovalniku nekaterih ženskih samo- 46.
stalnikov, n. pr.
bolezen: bolezni; ljubezen: ljubezni; pesem:
pesmi . . .;
č)
v množinskem in dvojinskem rodilniku nekaterih ženskih 4
in srednjih samostalnikov, n. pr.
desek, igel, iger, iker, isker,
konopelj. maček, naredeb, ovec, pešek, prošenj, sester, tresek,
viter;
. .
beder, oken, sedel
. . .
Kadar dobe pod št. 47,
č)
omenjeni ženski samostalniki na 48.
zadnji zlog dol g naglas, tedaj se poluglasni
e
izpremeni v a (glej
pravilo 20), n. pr.
desak, ovac, pešak, prošanj, tresa k .
. ,
Pri ženskih in srednjih samostalnikih, omenjenih pod št. 41, 49.
v množinskem in dvojinskem rodilniku spet oživi v zadnjem
zlogu stari
i,
n. pr.
ladja: ladij; skorja: skorij; zarja:
zarij; bitje: bitij; kopje: kopij; predmestje: predmestij
. . .
V. Premembe na soglasnikih.
Za pravopis najvažnejše premembe na soglasnikih so:
50.
I. jotacija, II. mehčanje, III. razlikovanje, IV. prilikovanje,
V. izpad, VI. vrinek.
I.
Jotacijo ali jotovanje imenujemo tisto glasovno premembo
na soglasniku, ki jo provzročuje za soglasnikom stoječi
i
ali
j
v zvezi s samoglasnikom za njim, t. j. jotovani samoglasnik ali
glasovna skupina
i a : j a , te : je , i i : j i .
Jotacija nastopa:
a)
v debloslovju, zlasti pri tvoritvi 52.
samostalnikov;
b)
pri tvoritvi primerjalne stopnje pridevnikov;
c)
pri tvoritvi raznih glagolskih oblik, zlasti pri tvoritvi seda­
njega časa, velelnika in trpnopreteklega deležnika.
1.
Goltniki
k , g, h
se
pred jotovanim samoglasnikom
(
ja,
j e , j i )
pretapljajo v sorodne šumnike č
,
ž, š.
a)
Skupina k
j a
daje
ča,
n. pr.
mok-ja: moča; sek-ja:
5
seča ;