- 112 —
se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo hiti, in vemo
,
da,
kdor je len ob setvi
,
malo žanje.
In kdo je kriv
,
da se je to zgodilo ?
Nesreča naša “
Kje je Tugomer ?
Utegne biti že doma“
734.
2.
Po odvi sni h vp r a š a l n i h st avki h, kadar glavni
stavek ni klicalni ali vprašalni stavek, n. pr.
Cesar je vprašal
Krpana
,
kaj nosi v tovoru.
Veselo se vpraša človek, ki bere
Prešernove poezije, odkod je dobil pesnik ta jezik
,
tako pre­
prost in vzvišen, tako naroden in umeten.
Kadar odvisni
vprašalni stavek stoji pred glavnim stavkom, loči oba vejica
(
po pravilu 717), n. pr.
Kam pojde, sem ga vprašal.
735.
Kadar pa je glavni stavek, od katerega je odvisno indirektno
vprašanje, že sam zase vprašalni ali pa klicalni stavek, tedaj
stoji na koncu celotnega stavka vp r a š a j ali po kl i caj , n. pr.
Ali veš, kaj so ti prerokovale Rojenice ob tvojem rojstvu ?
Povej mu, kaj je njegova dolžnost !
736.
3.
Po na s l ov i h in nadpi si h, n. pr.
Krst pri Savici.
Povest v verzih
.
Zložil Fr. Prešeren
. —
Gostilnica pri lipi.
C. kr. poštni in brzojavni urad
.
737.
4.
Naposled stoji pika (po pravilu 688, 689):
a)
Po vrstilnih števnikih, n. pr.
Pij IX. — V Ljubljani
,
dne 13. gru­
dna 1897.
738.
b)
Po kraticah, n. pr.
C.
kr. nižja gimnazija.
itd.
.
. .
V. Vprašaj.
V p r a š a j (?) stoji:
739.
1.
Po posameznih s amos t o j n i h vp r a š a l n i h be s edah ,
n. pr.
Kdo? — Kaj?
Kje? — Kdaj? — Zakaj?
n. pr.
Zgodovina nam odgovarja na vprašanja: Kdo? Kaj? Kako?
Kdaj? Kje? S čim? Zakaj?
Komu pišeš? Bratu?
740.
Kadar posamezno stoječa vprašalna beseda nadomešča cel
odvisni vprašalni stavek, tedaj za njo ne stoji vprašaj, ampak
vejica, n. pr.
Da moramo vsi umreti, to vemo; kdaj, tega ne