— 114 —
podlosti v dušo ne daj, ne krivdi
,
ne zlobi nobeni; kreposti
razmakni srce na stežaj, a skrbno ga strasti zakleni!
Na, Krpan, p ij in jej!
Takrat, Oče, Ti pri meni stoj, Ti
me brani, Ti me reši zlega, Ti me v rajski dom pokliči Svoj!
747.
Kadar bi bilo treba v enem delu stavka pisati vprašaj,
v drugem delu pa klicaj, tedaj se piše tisto ločilo, ki ga zahteva
konec s t a v k a , n. pr.
Kaj si storil
,
prijatelj, za sveto voljo!
Za sveto voljo, prijatelj, kaj si storil?
Kadar v takšnih primerih stoji na koncu stavka ogovor, tedaj
pišemo vprašaj, n. pr.
Za sveto voljo, kaj si storil, prijatelj?
748.
Časih stoji na koncu stavka lehko klicaj, ali pa vprašaj,
kakor zahteva misel, ki jo polagamo v stavek, n. pr.
Ne veš,
da cesarica rajša da vse konje od hiše kakor to lipo od mize!
Pa si jo posekal ! Kaj bo pa zdaj!
. . .
Ne veš, da cesarica
rajša da vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo
posekal? Kaj bopa zdaj?
Kdo bi bil kaj takega pričakoval
gori pod Triglavom !
Kdo bi bil kaj takega pričakoval gori
pod Triglavom?
749.
2.
Za samost oj nimi ogovori, n. pr.
Dragi prijatelj ! —
Slavni zbor!
Častita družba!
Kdaj se po ogovorih piše vejica, kdaj klicaj, glej pravilo 571.
750.
3.
Za samostojnimi medmeti, vzkliki in roti tvami , n. pr.
Gorje!
Gori, gori!
Pomagajte, pomagajte!
Bes te lopi!
Tako mi pomoči božje!
Kakor gotovo mi Bog pomagaj!
Kdaj se za medmeti piše vejica, glej pravilo 702.
Kdaj se za klicajem piše velika, kdaj mala začetnica, glej pravilo
569, 570, 571.
VII. Pomišljaj.
P o m i š l j a j (—) nam rabi:
751.
1.
Da loči vgozdeni st avek od stavkove celote, n. pr.
Naši
mladi pesniki
o starih tu ne govorimo
preveč zanemarjajo
obliko
. —
Kak hrup je bila zagnala
in tega ni še dolgo
homeopatija!
Slovenski pisatelj mora
seveda razen
učenih reči
pisati tak jezik, da ga ume vsak človek četudi
nemški ne zna.
Rosana se lovi, kakor bi padala, in zdaj
srce je zastalo gledavcem
je padla zares
. . .