— 41 —
II. Svojilni zaimki. —
1.
Svojilni zaimki, ki se vsi skla-273.
njajo kakor pridevnik, nimajo v edninskem imenovalnika n i k d a r
do l očne ob l i ke : Napačno je zatorej pisati:
njeni brat, nje­
govi konj, njihovi prijatelj, najini vrt, vajini sosed .
. .
Glej
pravilo 235.
2.
Pravilni dvojinski svojilni zaimki so:
najin, najina,
274.
najino; vajin, vajina, vajino; njun (iz njijun), njuna, njuno.
3.
Svojilnega zaimka
njihov
se narod ogiba in ga nadomešča 275.
z zaimkom
njih,
n. pr.
To je n jih dom.
N jih očeta sem
videl.
Tudi v knjižni slovenščini takšna pisava ni napačna.
4.
Vprašalni svojilni zaimek je
čigav
(
a ne
čegav).
276.
III. Kazalni zaimki.
— 1.
Edninski dajalnik in mestnik 277.
kazalnega zaimka
ta
je v ženskem spolu te j:
te j zeni, p ri tej,
priči.
Pravilne oblike so dalje:
s tem ; teh, tem a , pri
teh , s tem a ; teh, tem , s tem i
(
napačne
s tim, tih
.
.
.)
2.
Pisati je nadalje:
takšen
ali
takovšen; tolikšen; osidobi,
278.
posihmal, dosihmal.
3.
Pri sestavljenem kazalnem zaimku
taisti
se sklanjata 279.
oba
dela:
tega istega, temu istemu
itd. . . .
IV. Vprašalni zaimki. —
Pravilne oblike so
:
čigav,
280.
kakšen, kolikšen
(
napačne:
čegav, kakošen, kolikošen).
V.
Oziralni zaimki.
— 1.
Pravilne oblike so:
kakršen,
281.
kolikršen
(
napačne:
kakoršen, kolikoršen).
2.
Zaimek
kdor
se sklanja tako: Im.
kdor,
rod.
kogar
in 282.
čigar,
daj.
komur,
tož.
kogar,
mest.
pri komer,
orod.
s komer.
3.
Kar
ima v dajalniku
čemur
,
v mestniku p ri čemer, 283.
v orodniku s
čimer.
VI. Nedoločni zaimki.
— 1.
Nikdo,
zdaj našim pesnikom 284.
tako priljubljen, je novoknjižna napačna oblika; edino pravilna
je
nihče.
2.
Nič
se sklanja: Im.
nič,
rod.
ničesar,
daj.
ničemur,
tož. 2
nič,
mest.
p r i ničemer,
orod.
z ničimer.
Rodilnik
ničesa
je napaka.