d r a t: k v a d ra t, P y r r h u s : P i r , A m p h ith e a te r : am fiteater
,
L y r i k : lir ik a
,
P
h y s i k : fiz ik a , P y t h i a : P itija , D ip h th o n g :
d iftong
. . .
Pač pa pišemo tudi te tuje črke, kadar pridržimo v slovenščini tujo,
zlasti romansko ali germansko besedo v nje tuji obliki, n. pr.
Chile, Quere-
taro, Bordeaux, Auerbach, Yssel
. . .
II. Kako izrekamo in pišemo soglasnik
l.
7.
Glasove v slovenskih besedah in v besedah, ki jih govorimo
za slovenske, pišemo tako, kakor jih čuje izgovarjati uho.
Edino izjemo dela soglasnik
l.
Soglasnik
l
se či st o izgovarja samo:
8.
a)
Pred samoglasniki, n. pr.
lepa lipa, lahka ladja, bela
luč, zelena loza, goli golob, debela žila
. . . ;
9.
h)
za soglasniki, n. pr.
glava, klanec, planina, slava;
cvetlica, dekla, oblak
. . . ;
10.
c)
pred soglasnikom
j
v edninskem orodniku ženskih samo­
stalnikov, n. pr.
z drhaljo, s piščaljo,
s
soljo, z živaljo . . .
11.
P r e d soglasniki, na koncu besed in tudi pred polu-
glasnim
e
se
l
izgovarja kakor
v,
v končnici
el
pri
tvornopreteklem deležniku glagolov prvih štirih razredov I. vrste,
potem pri samostalnikih in pridevnikih, narejenih s pripono
l,
pred katero pišemo poluglasni
e,
pa kakor kratek
u ,
n. pr.
čolnar ima dolg čoln
čovnar ima dovg čovn; dal mi je
piščal
dav mi je piščav; jelka ima veje do tal
jevka
ima veje do tav; volk: vovk, bil: biv, obul: obuv, pisal: pisav;
ogorelec: ogorevec; nesel: nesu; pletel: pletu; grebel: grebu;
rekel: reku, stregel: stregu; kozel: kozu; topel: topu . . .
12.
Kdor pred soglasniki in na koncu besed
l
čisto izgovarja,
tisti se spakuje, govori tuje in prisiljeno ter dela silo narodni
govorici.
13.
Samo t u j e besede ohranijo tudi pred soglasniki in na koncu
besed svoj čisti
l,
n. pr. Albanija, Alpe, Alvernija, Dalmacija,
Olga, Volga, Voltava; admiral, eventualno, general, plural,
violončel . . .