Kadar ne veš, ti je li na koncu besed pisati l ali v
(
u),
14.
tedaj postavi besedo ali v ženski spol, ali pa v množino, in takoj
se ti pokaže prava oblika, n. pr.
bev, dav
,
obuv, piščav, prav
,
zdrav
. . .
je pisati
bel, dal, obul, piščal, prav, zdrav
. . .,
ker imajo v ženskem spolu
bela, dala
,
obula, prava, zdrava .
. .
in v množini
beli, dali, obuli
,
piščali, pravi, zdravi
. . .
Kadar ne veš, bi li na koncu besed, pred soglasniki in za 15.
njimi pisal
l
ali
lj ,
tedaj piši
l,
če narod izreka
v (u), lj
pa
takrat, če narod izreka čisti
l,
n. pr.
vovk, dajav, prišu
. . .
je pisati
volk, dajal, prišel
,
a besede
konopla
,
mravla, zemla
,
rogel, škratel, učitel
. . .
je pisati
konoplja, mravlja, zemlja,
rogelj, škratelj, učitelj
. . .
III. Kako delimo samoglasnike in soglasnike.
I. Samoglasniki so:
a)
trdi:
a, o, u ;
pred temi se goltniki ne mehčajo;
16.
b)
mehka
e, i ;
pred tema dvema se goltniki izpreminjajo 17.
v nebnike ali sičnike, n. pr.
otrok
,
otroče, otroci; ubog, ubožec,
ubožica; gluh
,
glušec, glušica
. . .
Poleg teh samoglasnikov je za naš pravopis posebno važen 18.
še poluglasni
e
(
gibljivi e
)
ali nedoločni samoglasnik.
Ta se lehko spozna po tem,
a)
da v zadnjem zlogu vselej izpade, kadar besedo izpre- 19.
meniš tako, da ima na koncu samoglasnik, n. pr.
pevec: pevca,
orel: orla
,
starček: starčka, oven: ovna; Andrejček: Andrejčka,
Dolenjec: Dolenjca
,
Štrucelj: Štruclja; Žitek: Žitka; Žumer:
Žumra; bister: bistra, bistro; svetel: svetla
,
svetlo; močen:
močna
,
močno; rekel sem: rekli smo; nesel je: nesli so;
b)
da se vselej premeni v a, kadar dobi dol g naglas, n. pr. 20.
dehniti, dehnil: dahnem; geniti, genil, genila, genili: ga nem;
premekniti, premeknil, premeknili: premaknem; spotekniti:
spota knem; kesa n
,
kesna, kesno, kesnejši, kesneje, zakesnim,
zakesniti,
toda
:
ka sni, ka sna, kasno
d
er, die, das spate,
kašnji,
ka šnja, ka šnje, preka sni, p reka sna, prekasno;
legak, lehka,