— 93 -
Veznike
nato
,
potem, zato
je ločiti od zaimkov s predlogom 634.
na to
,
po tem, za to
. . ,
n. pr.
Prinesel sem si sena in na to
(
hjernadj) srn
legel
. —
Prinesel sem si sena in n a to
(
barauf,
auf bae $eu)
sem legel
. —
Malo
počakaj, p o tem pojdi!
So;
vidiš most; p o t em
pojdi!
Ustvarjen si za delo; zato
delaj!
Mati je ubožna; za to delaj!
Ravnotako ima
veznik
zakaj
drugačen pomen nego
za kaj,
n. pr.
Povej mi,
z a k a j delaš!
Povej mi
,
za k a j delaš
,
za čast ali za denar ?
III. Kako delimo ali razstavljamo besede na zloge.
Kadar je treba v pisanju besedo razdeliti na zloge, tedaj 635.
velja za razstavljanje nastopno občno pravilo: Prvi del besede
mora biti sam zase cel zlog, ali pa se mora končati s celim
zlogom; ravnotako mora biti drugi del besede cel zlog, ali pa
se mora končati s celim zlogom; tako se more, n. pr. beseda
domovina
razstaviti:
do-movina, domo-vina, domovi-na.
Najlože pa besedo pravilno razstaviš na zloge, če jo počasno 636.
izgovoriš.
V
pisanju se beseda tedaj razstavi na zloge, kadar se ne 63
more vsa zapisati v isti vrsti, ampak moramo en zlog ali več
zlogov prenesti v drugo vrsto. Znamenje za delitev je v pisanju in
v tisku - , ki se piše vselej za prvim delom besede v isti vrsti.
Drugače pa se razstavi beseda na zloge, kadar hočemo 638
pokazati, iz kakšnih delov je nastala; tako n. pr. besede
pletem
,
mladič, delavec
. . .
razstavljamo v pisanju:
ple-tem,
mla-dič, de-la-vec
. . . ;
kadar pa hočemo pokazati, iz katerih
sestavin so nastale, tedaj jih razstavimo tako:
plet-e-m, mlad-ič,
dela-v-ec
. . .
Pri razstavljanju so mogoči nastopni primeri:
I. S amo g l a s n i k po l eg s amog l as n i ka .
639.
Kadar razstavljaš besedo, v kateri stoji samoglasnik poleg
samoglasnika, tedaj vzemi prvi samoglasnik k prvemu, drugi
samoglasnik k drugemu zlogu, n. pr.
pre-u-da-rek, ve-le-um,
na-en-krat, ne-e-nak, pri-i-gra-ti, E-le-o-no-ra, i-de-al, po-e-zi-ja,
te-a-ter, te-tra-e-der
. . .
Vse takšne besede so ali zloženke ali pa tujke.