S i ­
II. So g l a s n i k med dvema s amog l as n i koma .
640.
1.
Soglasnik med dvema samoglasnikoma vzemi k nasled­
njemu zlogu, prednji zlog pa pusti odp r t (t. j. prednji zlog
je samo samoglasnik ali pa se končava na samoglasnik), n. pr.
u-če-nec, pra-vi-ca, de-la-ti, le-to, mo-čan . .
.
2.
S e s t a v l j e n e takšne besede se razstavljajo na zloge
641.
a)
po navedenem pravilu kakor proste besede, zlasti takrat,
kadar je soglasnik postal iz dveh, n. pr.
o-bu-ti, o-be-si-ti
(
iz o-bve-s i - t i , o-be-za- ti, se-zu-ti, o-te-ti, u-mi-ti, u-ži-ti . . .
ali pa
642.
b)
zoper navedeno pravilo po svojih sestavinah, n. pr.
iz-i-dem, iz-e-nač-ba, iz-u-mi-ti, naj-is-kre-nej-ši, naj-i-me-
nit-nej-ši
. . .
643.
III. Dva s og l a s n i ka med dvema samogl asnikoma.
1.
Kadar se moreta oba soglasnika skupaj s samoglasnikom,
ki je za njima, ločeno izgovoriti od samoglasnika, ki je pred
njima, tedaj vzemi oba soglasnika k nastopnemu zlogu, prednji
zlog pa ostani odprt, n. pr.
de-kla, po-sti-ti, po-šta, do-bro,
ju-tro, pa s tir , re-bro
. . .
644.
Črki l
j, nj
veljata za en soglasnik;
zatorej je besede,
kakor:
polje, znanje, koljem, žanjem
(
po pravilu 640) razlogovati
tako:
po-lje, zna-nje, ko-ljem, ža-njem.
645.
Ravnotako glasovnih skupin
st, šč
nikoli ne delimo, n. pr.
me-sto, te-sto , i-ščem, og-nji-šče, pu-šča-va, so-di-šče
. . .
646.
2.
Kadar se oba soglasnika skupaj ne moreta s samo­
glasnikom, ki je za njima, ločeno izgovoriti od samoglasnika,
ki je pred njima, tedaj vzemi prvi soglasnik k prvemu, drugi
soglasnik k drugemu zlogu, n. pr.
klop-či-ca, u-čen-ka, Mar-ko,
zar-ja, mor-je
. . .
3.
S e s t a v l j e n e takšne besede se razstavljajo na zloge:
647.
a)
po svojih sestavinah, iz katerih so zložene, n. pr.
iz-či-sti-ti, Ra-doslav, ob-ja-vi-ti, osvo-ji-ti, pri-dvor-nik, pod-
po-ra, pod-ruš-ni -ca, razsod-ba
. . .
648.
b)
ali pa se oba soglasnika vzameta k naslednjemu zlogu
in to zlasti takrat, kadar je eden soglasnikov postal iz dveh,