11
začetnico, n. pr.
S plamenečimi prsti je za­
pisala vojska tisto prastaro vprašanje: kaj
je življenje?
(
Al. Ušeničnik.) —
Človek se
uči v ljudski šoli najpotrebnejšega: brati in
pisati.
Kadar je stavek med narekovajem le d el 20.
celotnega stavka in se ta z vmesnim stavkom
ali za klicajem, vprašajem itd. nadaljuje, se
piše z malo začetnico, n. pr.
Saj res,“ pravi
cesar. „precej moram poslati po Krpana." —
Ko Peter vpraša moža: „
Oče,
ali bo danes
kaj dežja ?“ mu km et odgovori
:
Kakor Bog
hoče.“
Po stezi
,
po stezi! kliče prepelica
po polju hodečim.
Ako navajamo ali uporabljamo le kako 21.
posamezno besedo druge osebe, jo pišemo z
malo, n. pr.
Vera je tisti „da !“ k i odgovarja
na toliko vprašanj življenja!
Zavedamo
se, da ni prav lagati, krasti itd. Odkod ta:
moraš, odkod ta: ne sm eš v našem srcu?
II. O razzlogovanju.
Zloge tvorijo samoglasniki (t. j. ali pravi 22.
samoglasniki ali dvoglasniki in samoglasniški
soglasniki), ki morejo stati sami ali pa v zvezi
s soglasniki.
Kadar je treba v pisavi besede deliti na
zloge, se je ravnati po teh pravilih.
1.
Z l o ž e n e b e s e d e se delijo po svojih
sestavinah, n. pr. iz-e-nač-ba,
naj-i-skre-nej-
ši,po-šljem, po-vsod, rab-ljen, ver-je-ten
,
1
jub­
ljan-ski, po-tis-njen, srb-šči-na
,
navz-križ,
po-mlad, člo-ve-ški
(
nastalo iz
člo-več-ski
),