18
bolj ga je brat zavidal
(
Milč.). —
Bolj ko boš
priden, rajši te bomo imeli
(
Plet.).
39.
Zaradi razločevanja pišemo, nekatere be­
sede z
vezajem,
n. pr.
ka-li
(
da se loči od
kali),
n. pr.
Ali gori
,
ka-li ?
Dalje:
le-ta, le-ta, le-to,
le-tega, le-te, le-temu, le-tej; le-oni, le-ona,
le-ono; le-sem, le-tod;
brez vezaja se rabi:
tale, takle, takale, takole
,
timile, todle.
IV. O rabi naglasnih znamenj.
40.
Vnavadni pisavi nam rabi troje naglasnih
znamenj, in sicer ostrivec (´) in strešica (^) v
d o l g i h ter krativec (`) v k r a t k i h zlogih.
1.
Os t r i vec rabimo za dol ge zloge in
zaznamenjujemo z njim le mesto (ne pa ka­
kovosti) naglasa, n. pr.
roke, noge: na roke,
na
noge; vodo, glavo
(
tožilnik):
na vodo, pod
glavo
(
tožilnik);
četver: v četver; uho: v uho;
oči: v oči mi je padlo; srca
(
rod.):
od srca;
skrbi
(
rod.):
brez skrbi bodi; pomlad: na
pomlad,posoda: naposodo, prodaja: naprodaj.
2
.
S t r e š i c a se rabi samo za široki dolgi
e in o, n. pr.
Po zemlji srečno hodi, moj up
je šel po vodi, le jadrajmo za njim
(
Preš.).
Jurij Zeleni se z mavrico paše; srečno,
veselo selo bo naše: že za vodo čez travnike
jaše. Z glavo namigne
trava se vzdigne,
obraz okrene
veje odene. Jurij Zeleni,
ne hodi drugam.
(
Žup.)
41.
Strešica se rabi zlasti tedaj, kadar ho­
čemo ločiti široki e, o (e, o) od ozkega e, o
(
e, o), n .pr.
meni
(
jaz, mene, meni, pri men i...),
toda:
on, ona, ono meni; gospoda,
toda:
go-
spoda
(
tožilnik od: gospod);
mora (mora ga