19
tlači),
toda:
on, ona, ono mora; bode
(
n.pr. trnje
bode izpod rož, Žup.), pa:
bodem, bodeš, bode
(
bom, boš, bo); velelniki:
vodi, dovoli,pokori
se,
pa:
on vodi, dovoli, pokori se; pod ze-
lenim drevesom
(
nedoločena oblika),
pod ze­
lenim drevesom
(
določena oblika);
čas pre-
teče,
toda:
bojim se preteče nevarnosti.
Okrutnež pohodi, kar mu je na poti, in se
ne meni za jo k trpečih
(
Cankar).
Na p a č n o je rabiti strešico v rod. množ.
moških in ženskih samostalnikov, n. pr.
otrok
(
pravilno:
otrok), voz
(
prav:
v oz), konj
(
prav:
k onj); vodâ, gorâ
(
prav:
voda, gora). In ni
ti mejâ ?
(
Žup.); pravilno:
meja.
3.
K r a t i v e c pišemo samo na kratkih
zlogih, n. pr.
brat
(
rodilnik:
brata), meč
(
ro­
dilnik:
meča
),
otrok
(
rodilnik:
otroka), k onj
(
rodilnik:
k onja); napojen, do dna
,
šel, šla.
V
navadni pisavi se rabijo naglasna zna-
menja le tedaj, kadar hočemo na naglas po­
sebej opozoriti.
Rabijo se n. p r.:
1.
V pesmih pri tistih besedah, ki imajo
s v o b o d e n poudarek, da se določi poudar­
jeni zlog, n. pr.
V mladosti v e n d a r trdniše
so mreže,
toda:
Mladost, v e n d a r po tvoji
t e m n i zarji
(
Preš). —
T e m n a je noč in
stresa grom oblake,
toda:
Mož in oblakov
vojsko je obojno končala t e m na noč
(
isti). —
Kak je čisto morje
(
isti). —
Kaj nisi še šla
skoz tem o z brlečo svečko v r o k a h?
(
Žup.)
Ptičica znanka v goščavi vsak dan le p o
ga pozdravi.
(
Žup.)
2.
Na zlogih, ki jih pesnik naglaša dru­
gače, kakor je navadno v knjižnem jeziku,
2
*