20
n. pr.
Od tega, kar raste pri njega gradu.
(
Preš.) —
Pokoj veder, čist, ne s k a l j e n s
stra stm i.
(
Aškerc.) —
Oči so iskale, n a š le
so ne dom, vse več: domovino.
(
Žup.)
3.
Kadar hočemo enako pisane besede
med seboj razločevati, n. pr.
svet, sveta
(
sveta
vprašam),
svetnik,
pa:
svet, sveta ; kraljev,
pa:
kraljev; sedi
(
velelnik), pa:
on sedi, ve­
lika nedelja,
pa:
velika noč.
Življenje
,
mladost, pomladje kakor v elik a maša.
(
Cank.)
V eli k i zvon poje ji, bije, toži, vpije, pada
trdo na njeno glavo
. (
Žup.) —
In n ebes in gora
sta mojim željam se odzivala
(
isti). —
Kdo
ima to moč, da d a smer njegovemu življenju?
Srce njegovo je bi lo za vesoljno človeš­
tvo.
(
Strit.) —
Stotnik je s e d el in naročil
običajnih okrepčil. Vojaška odločnost stotni­
kova je zanimala človeka, k i je s e d el poleg
njega.
(
Žup.)
4.
Pri manj znanih besedah, da pisatelj
označi pravi naglas, n. pr.
Narod vas bo iz­
pljunil kot z a v r elico
(
Žup.).
France je za­
pustil kmetijo v najsilnejšem delu, opričetku
jesenske o ri
(
Grafenauer).
Večkrat se piše naglasno znamenje pri
besedah, ki se semtertja napačno naglašajo;
najbolj navadni zgledi so:
p azduha, biti za
varuha, verujem
,
moledujem, svetovati
itd.
V. Ločila.
44.
Ločila so znamenja, ki jih rabimo v pisavi,
da ločimo posamezne stavčne člene ali stavke
med seboj.
Vejica
(,)
nam rabi le sredi stavka, in sicer: