26
čakovala, da je j pade k nogam, skesan in
spokorjen.
(
Kraigher; prav:
da je j pade k
nogam skesan in spokorjen;
ali:
dajej skesan
in spokorjen pade k nogam.)
V
takem primeru se tudi ne
sme
rab
pika, n. pr.
Prečudna bolečina mu je zarezala
ob srcu, daje obstal sredi koraka
.
Omočen,
top.
(
Prav:
da je obstal omočen, top sredi
koraka.)
50.
P ika
(.)
se piše:
a) Na koncu vsakega stavka, ki ni vpra­
šalni ali klicalni stavek.
Posebej pomni, da se piše pika v odvisnih
vprašalnih stavkih, n. pr.
Cesar je vprašal
Krpana, kaj nosi v tovoru.
Pazi na piko pri narekovalu in oklepaju; n.
pr. Najlepša Levstikova povest se imenuje „Martin
Krpan " (ne: „Martin Krpan.")
b)
Po napisih, naslovih, podpisih, po kra­
ticah in za vrstilnimi števniki, n. pr.
Mladim
srcem. Spisal Fr. Ks. Meško. II. zv.
(
= zve­
zek).
Celovec 1914. Izdala Družba sv. Mohorja.
Brez pike se pišejo kratice za d e n a r ,
mero, utež in za kemi čne prvi ne, n. pr.
km
(
kilometer), S (sulphur, žveplo), CO
2
(
oglen-
čeva kislina).
51.
Dvopičje
(:)
se rabi, kadar hočemo opozo­
riti na kako besedo ali stavek. Pišemo ga:
a)
Pri naštevanju, in sicer pred deli,
jih naštevamo, n. pr.
Dva sveta Janeza sta:
eden dan krči, drugi ga razteza.
b)
Po pripravljajočih stavkih, kadar je
izrek, ki se da posneti iz njih ali ki se na­
poveduje, zvezan z njimi brez veznika, n. pr.
Kdo je večji: stvarnik ali stvar?
(
Cankar.)