28
začno zbirati po ledinah in zvonikih ptičja
krdela.
Ko bi se sklicali narodi pred
sodni stol, naj se izkažejo, kako so go­
spodarili z izročenimi talenti; kako se je
vsak po svoje udeležil vesoljne človeške
omike: bi se smel mali slovenski narod brez
strahu pokazati med drugimi z drobno knjigo,
kateri se pravi: Prešernove poezije.
(
Strit.)
53.
V prašaj
(?)
stoji:
a) Po posameznih samostojnih vprašalnih
besedah, n. pr.
Kdo?
Kaj?
Zakaj? Komu
pišeš? Bratu?
b)
Po neodvisnih vprašalnih stavkih, n. pr.
Čemu živimo? Kako bi človek živel in se ne
bi vprašal, temu?
O blažena leta vesele
mladosti, zlata doba učilniškega življenja,
kam si pobegnila?
(
Levst.)
54.
K licaj
(!)
se stavi:
a) Na koncu samostojnih želelnih, velelnih
in klicalnih stavkov, n. pr.
Srečne oči
,
ki
štiriperesno deteljo vidijo, nesrečne roke, ki
jo utrgajo!
b)
Pri samostojnih medmet i h in v z k l i ­
kih, n. pr.
Križ božji !" tako se pobožno reče,
kadar se začne kako delo.
Koj seje zdramil,
ko so sredi noči zaškripale duri in je ,
tof,
tof! prilomastilo po sobi.
(
Milč.) —
Čakaj
me; lop
,
lop! bo pelo po tvoji grbi.
55.
Pom išljaj
(—)
nam rabi:
a)
Da loči vrinjeni stavek od celotnega
stavka, n. pr.
Komaj je zatisnil oči
človek
bi mislil, da je minila le minuta
se je
zbudil in dan je bil.
(
Cank.) —
Bog ne bo
udaril samo tebe
,
k i kazen zaslužiš — da
bi tako ne!
ampak vso hišo.
(
Cank.)