30
Lichtensteinskega, k i je kot Venera oblečen
potoval.
b)
Da posamezne besede ali stavke in
naslove posebej označimo, n. pr.
Divji petelin
jame „skrtati“, potem „poči" in „prevrže"
in nazadnje „zabrusi", pravijo lovci.
Bog
z vami" je odgovor na „Bog vas primi".
V naslovih, n. pr.
Jurja Kozjaka" in „Domna"
je spisal Jurčič, ko je bil še gimnazijec.
c)
Kadar je treba med besede z nareko­
vajem pisati še kake besede, ki imajo na­
rekovaj, se rabi znamenje: , ‘ ali » «, n. pr.
Levstik piše: „Cegnarju se njegov,Pegam in
Lambergar' ni posrečil.« Ali: „
. . .
se njegov
»
Pegam in Lambergar
«
ni posrečil
.“
57.
Vezaj (-) nam rabi:
da ločimo sklonilo in slovenske končnice
pri tujih lastnih imenih, zlasti francoskih, n.
pr.
Impresionizem Manet-jev je bistveno to,
kar tehnika George-ova ali Momberte-ova.
Napačno je rabiti vezaj pri domačih lastnih
imenih; tedaj ne:
spisi Matije Valjavec-a,
Luka Svetec-a, Frana L evstik-a,
temveč:
Valjavca, Svetca, Levstika.
58.
Opuščaj (’), ki se rabi navadno v pisavi
nar. pesmi in starejših pesnikov, naznanja,
da se je izpustil kak glaspik, navadno samo­
glasnik, n. pr.
Spredaj šilce, zadaj vil'ce, v
sredi usta, kamen hrusta
(
plug).