Kadar je treba besede deliti na zloge, se je ravnati po 21.
sledečih pravilih.
I. N e z l o ž e n e b e s e d e .
1.
Soglasnik med dvema samoglasnikoma se jemlje k na­
slednjemu zlogu, n. pr.
de-la-ti, u-če-nec, ma-te-rin je-zik.
2.
Kadar je med dvema samoglasnikoma v e č s o g l a s ­
ni kov, se dele besede po i z r e k l j i v o s t i soglasnikov.
a)
Take soglasniške skupine, ki morejo kako besedo za­
čenjati, jemljemo k naslednjemu zlogu, n. pr.
tiska-ti
(
zlog
ska
more besedo začenjati, n.pr. ska-kati),
mi-sli-ti
(
primeri:
sli-na),
ra-skav
,
de-kla, ju-tro
,
do-bro, pastir
,
sestra
.
h)
Od takih soglasniških skupin, ki ne morejo besede
začenjati, se jemljejo k naslednjemu zlogu tisti soglasniki, ki
morejo besede začenjati, drugi ostanejo pri prejšnjem zlogu,
n. pr.
ov-ca
,
mrav-lja, krščanstvo, pal-ma, avstrijski
,
hol-mecf
son-ce, živ-lje-nje.
V soglasniških skupinah delimo običajno
končnice (obrazila) od osnove, če se meje med osnovo in
končnico (obrazilom) zavedamo, n. pr.
mor-je, grozd-je, po
-
let-je, ljud-je, kost-mi, ljud-mi, da-naš-nji, si-nov-lji
,
lepši,
draz-ji;
tako tudi
pri-vzdig-ni-ti, na-pih-ni-ti.
3.
Znaka l j in
nj
sta enotna, zato ju ne delimo, n. pr.
po-lje, ko-ljem, zna-nje, ža-njem, z dla-njo, pe-te-li-nji, z ži-va-
lj
o,
S s o
ljo.
II.
V z l o ž e n i h b e s e d a h delimo predloge od osnove,
če se sestave še zavedamo:
ob-zidje, razširiti, pred-lagati,
od-gnati, po-znati, spo-znati, so-brat, pra-vzor;
drugače pa
po zgornjih pravilih:
o-blak, ra-zum, ra-zu-me-ti.
O
pisavi sestavljenih besed
Besede so sestavljene na dva načina: ali so tako spojene, 22.
da tvorijo eno besedo in imajo samo en naglas
(
spojenke),
n pr.
vinograd, morebiti, velikonočni
ali pa ohrani vsaka be-
sedna vrsta svojo obliko in svoj naglas, n pr.
Velika noč, mož
bteMa, po poli brat
XV