2.
S t r e 2 i c a se rabi samo za Š iro k i dolgi e in
o,
n. pr.
Po zemlji srečno hodi, moj up je šel po vodi, le jadrajmo za
njim!
(
Prešeren.)
Strešica se rabi zlasti tedaj, kadar hočemo ločiti široki
e, o
37.
(
e, o) od ozkega
e,
o (e, o), n pr.
mora (mora ga tlači),
toda:
mora v vojsko iti; bode
(
n pr.
trnje bode izpod rož
,
Župančič),
pa:
bodem, bodeš, bode
(
bom, boš, bo); velelniki:
vodi, dovoli,
pokori se,
sedanjik pa:
on vodi
,
dovoli, pokori se; preteče,
toda:
bojim se preteče nevarnosti.
N a p a č n o je rabiti strešico v rodilniku množine moških
in ženskih samostalnikov, n. pr.
otrok
(
pravilno:
otrok), voz
(
prav.:
voz), konj
(
prav.:
konj); voda, gora
(
prav.:
voda, gora).
3.
K r a t i v e c pišemo samo na kratkih zlogih, n. pr.
brat
38.
(
rodilnik:
brata), meč
(
rodilnik:
meča
),
otrok
(
rodilnik:
otroka),
konj
(
rodilnik:
konja); napojen, do dna, šel, šla.
V
navadni pisavi se rabijo naglasna znamenja le tedaj,
kadar hočemo na naglas posebej opozoriti, tako:
1.
v pesmih, n. pr.
V mladosti v e n d a r trdniše so mreže,
toda:
Mladost, v e n d a r po tvoji t em n i zarji,
(
Prešeren.) —
T e m n a je noč in stresa grom oblake,
toda:
Mož in oblakov
vojsko je obojno končala te mn a noč
(
Isti). —
Kaj nisi še šla
skoz temo z brlečo svečko v r o k a h ?
(
Župančič.) —
Od tega,
kar r a s t e pri njega gradu.
(
Prešeren.) —
Oči so iskale, n a š l e
so ne dom, vse več: domovino
. (
Župančič.)
2.
Kadar hočemo enako pisane besede med seboj razloče­
vati, n.pr.
svet, sveta
(
sveta vprašam),
svetnik,
pa:
svet, sveta;
kraljev,
pa:
kraljev; sedi
(
velelnik), pa:
on sedi, velika nedelja,
pa:
velika noč.
Življenje, mladost, pomlad je kakor v e l i k a
maša.
(
Cankar.) —
V e l i k i zvon poje ji, bije, toži, vpije, pada
trdo na njeno glavo.
(
Župančič.)
3.
Pri manj znanih besedah, da pisatelj označi pravi naglas,
n. pr.
Narod vas bo izpljunil kot z a v r e l i c o
. (
Župančič.) —
France je zapustil kmetijo v najsilnejšem delu, o pričetku jesenske
orL
(
Grafenauer.)
Večkrat se piše naglasno znamenje pri besedah, ki se sem-
tertja napačno naglašajo; najbolj navadni zgledi so:
pazduha,
biti za varuha, moledujem
,
svetovati
itd.
II
XIX