40.
Ločila so znamenja, ki jih rabimo v pisavi, da ločimo po-
samezne stavčne člene ali stavke med seboj.
Vejico
(,)
pišemo:
a)
Za
zvalniki, medmeti
in
vzkliki,
n. pr.
Tako si
sla, mladost, tako si mi pobegnila, sreča, brez blagoslovat
(
Cankar.) —
Gorje, kdor nima doma!
(
Jenko.) —
Ostrigli, oh,
so mi perotiI
(
Gregorčič )
b)
Loči
pristavek
od besede, ki jo pojasnjuje, če stoji
za njo, n. pr.
Primož Trubar, prvi slovenski pisatelj, je umrl
L 1586.
Od mene, tvojega prijatelja, ne smeš pričakovati
slabih nasvetov.
c)
Loči
nedoločnik,
kadar nadomešča odvisni stavek
z da (da bi, ne da bi, namesto da b i . . . ) ,
n. pr.
Bog ima pra­
vico, grešnike kaznovati.
Tako ga bom premikastil, da se mu
nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati.
(
Levstik.)
Opomba . Če je nedoločnik o s e b e k v stavku, se
ne
piše
vejica, n. pr.
Po toči zvoniti je prepozno
. —
Bob ob steno metati
je nehvaležno delo.
Električne žice se dotikati je smrtno
nevarno.
Enako se
ne
piše vejica, če stoji nedoločnik kot doda t e k
a)
za glagoli nepopolnega pomena ali
b)
kot dodatek pridev­
nikov, ki merijo na kako dejanje,
a) Z enakim ti vračati mi
b r ani dober okus
. (
Detela.) —
Meni se je iz srca hotelo le-to
jagnje z vami jesti.
(
Trubar );
b) Prijatelji so bili p r i p r a v l j en i
zanj vse žrtvovati
. —
Ne bodi len bolnika obiskati.
č)
Loči take stavčne člene, ki se dado zvezati z veznikom
inu,
n. pr.
Iglica gre skozi oplen, blazino, soro in os.
Ne bojim
se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja.
(
Levstik.) —
Voda gine, pada, sahne.
41.
d)
Pred vezniki
ne le
ampak tudi
,
tudi, a, ali, ampak,
toda, vrh tega, potem, nato, zdaj
zdaj, nekoliko
nekoliko,
kajti, ker, ko, kadar, kjer, kamor, če, četudi, čeprav, temveč,
marveč, da, dasi, pa, vendar
itd., n. pr.
Bil je tak netek, da so
ljudje zmerom jedli, pa vendar niso bili nikdar siti.
(
Levstik.) —
XX