Posebej pomni, da se piše pika v odvisnih vprašalnih
stavkih, n. pr.
Cesar je vprašal Krpana, kaj nosi v tovoru.
b)
Po napisih, naslovih, podpisih, po kraticah in za vrst
nimi števniki, n. pr.
Mladim srcem. Spisal Fr. Ks
.
Meško. II. zv.
(
= zvezek).
Celovec 1914
.
Izdala Družba sv. Mohorja.
Brez pike se pišejo kratice za d e n a r , me r o , u t e ž in
za k e m i č n e p r v i n e , n. pr.
din
(
dinar),
km
(
kilometer),
S
(
sulphur, žveplo), C 0
2
(
oglenčeva kislina).
44.
Dvopičje (:)
se rabi, kadar hočemo opozoriti na kako
besedo ali stavek. Pišemo ga:
a)
Pri naštevanju in sicer pred deli, ki jih naštevamo,
n. pr.
Dva sveta Janeza sta: eden dan krči, drugi ga razteza
.
b)
Po pripravljajočih stavkih, kadar je izrek, ki se napo­
veduje, zvezan z njimi brez veznika, n. pr.
Kdo je večji: stvarnik
ali stvar?
(
Cankar.) —
Vprašam vas: ali veste, kaj je skrb?
(
Cankar) —
Iz pesmi gozda in njiv, neba in zvonov poje tisto
edino
,
kar je božjega na zemlji: ljubezen in mir.
(
Isti.)
c)
Po napovedanem stavku pred premim ali dobesednim
govorom, n. pr.
Kristus pravi: „Ljubite svoje sovražnike.
č)
Sredi mnogočlenske periode, da se loči p r o r e k od
p o r e k a , n. pr.
Kdor je čul v svojih otročjih letih doma bla­
žene glasove božičnega zvona, naj biva onkraj morja
,
na drugem
koncu sveta
,
naj mu bode otrplo srce v žalostnih izkušnjah
življenja: ko mu pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov
spomin; zdi se mu, da mu zopet done, kakor so mu nekdaj do­
neli v daljni domovini
,
v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako
daleč za njim!
(
Stritar.)
45.
Podpičje (;)
nekoliko krepkeje loči posamezne stavke
ali besede kakor vejica; rabi se:
a)
Med prirednimi neodvisnimi stavki, n. pr.
Dokler je
človek mlad in krepak, je ves svet njegov; kamor položi trudno
glavo
,
tam je doma; vse mu je prijazno, vse mu vrata odpira
in srce.
(
Stritar.)
b)
V d a l j š i h stavkih, zlasti v protivnih, vzročnih ali
sklepalnih priredjih, n. pr.
Stara slovenščina le imej svoje pra­
vice; naši zato ne jemljimo njenih l
(
Škrabec.)
c)
V krajši periodi loči prorek od poreka; v mnogočlenski
periodi loči posamezne stavke prve in druge polovice, n. pr.
XXII