Ko izgublja jeseni priroda svojo lepoto, mineva cvetica za cve­
tico in pada list za listom; tedaj se začno zbirati po ledinah
in zvonikih ptičja krdela.
Ko bi se sklicali narodi pred sodni
stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti;
kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike: bi
se smel mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi
z drobno knjigo
,
kateri se pravi: Prešernove poezije
. (
Stritar.)
VpraSaj
(? )
stoji:
46.
a)
Po posameznih samostojnih vprašalnih besedah, n. pr.
Kdo?
Kaj?
Zakaj?
Komu pišeš? Bratu?
b)
Po neodvisnih vprašalnih stavkih, n. pr.
Čemu živimo ?
Kako bi človek živel in se ne bi vprašal, čemu ?
O blažena
leta vesele mladosti, zlata doba učilniškega življenja, kam si
pobegnila?
(
Levstik.)
Klicaj
(!)
se stavi:
47.
a)
Na koncu samostojnih želelnih, velelnih in klicalnih
stavkov, n. pr.
Srečne oči, ki štiriperesno deteljo vidijo, nesrečne
roke, ki jo utrgajo !
b)
Pri samostojnih m e d m e t i h in v z k l i k i h , n. pr.
»
Križ božji!
tako se pobožno reče, kadar se začne kako delo
. —
Čakaj me; lop, lop! bo pelo po tvoji grbu
Pom irjaj
(— )
nam rabi:
48.
a)
Da loči vrinjeni stavek od celotnega stavka, n. pr.
Komaj je zatisnil oči
Človek bi mislil, da je minila le mi­
nuta
se je zbudil in dan je bil.
(
Cankar.) —
Bog ne bo udaril
samo tebe, ki kazen zaslužiš
da bi tako ne!
ampak vso
hišo.
(
Cankar.)
b)
Da nasprotje močneje poudarja, n. pr.
Mladost, lepota
,
moč, razum
lesen križ na grobu tam kje na daljni bojni
poljani
. (
Cankar.)
c)
Kadar hočemo kako besedo ali misel posebej poudariti,
n. pr.
Skrb
to je vse trpljenje življenja
. (
Cankar.) —
Tamkaj
v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili
več ne doseže
jih naše oko
. (
Župančič.)
č)
V eliptičnih (nepopolnih) stavkih, n. pr.
Slamniki so bili
razmetani vse križem
gruča otrok, ki se love po travniku
(
= izpuščeno: bili so ka ko r gruča otrok, ki s e ...). (Cankar.)
XXIII