Namesto pomišljaja stoji včasi samo vejica, n. pr.
Roke so
mi omahnile, stal sem kakor od kamena
,
podoba vseh bridkosti
(
= izpuščeno: b il sem prava podoba . ..). (Cankar)
d ) Kadar se pričeta misel ne dovrši, n. pr.
Takoj tiho, če
ne
I Ali mislite
,
da sem
— ?
Namesto pomišljaja rabimo včasi tri pike, n. pr.
Molitev
je kakor blaga misel
. . .
pride, kamor je poslana
. (
Cankar.)
49.
Narekovaj („ “)
nam rabi:
a)
Da zaznamenuje premi ali dobesedni govor, n. pr.
In sto in sto glasov grmi: »RešiteljJefte naj živi!
“ (
Gregorčič.)
nBog vas primi, kraljeva Venusi
tako je pozdravil leta 1227.
koroški knez s svojimi vitezi Ulrika Lichtensteinskega, ki je kot
Venera oblečen potoval.
Glede vejice pri narekovaju pomni: Kjer je stavek z na­
rekovaji pretrgan, stoji vejica
za
narekovajem, n. pr.
Po moji
pameti", pravi počasi, „je to žganje".
b)
Da posamezne besede ali stavke in naslove posebej
označimo, n. pr.
Divji petelin jame „skrtati", potem „poči" in
prevrže
in nazadnje „zabrusi", pravijo lovci.
Bog z vami"
je odgovor na „Bog vas primiu.
V naslovih, n. pr.
Jurja Kozjaka
in „Domna
je spisal Jurčič, ko je bil še gimnazijec.
c)
Kadar je treba med besede z narekovajem pisati še
kake besede, ki imajo narekovaj, se rabi znamenje: , ‘ ali » «,
n. pr.
Levstik piše:
MCegnarju se njegov ,Pegam in Lombergar
ni posrečil.
Ali:
„ . . .
se njegov
»
Pegam in Lombergar
«
ni
posrečil.
50.
O p u š č a j ( ’ ), ki se navadno rabi v pisavi narodnih pesmi
in starejših pesnikov, naznanjat da je kak glasnik, navadno
samoglasnik, izpuščen, n. pr.
Spredaj Šilce
,
zadaj viVce, v sredi
usta, kamen hrusta
(
plug).
XXIV