u
učiti
u-; ta predpona pomeni: 1.)
odmikanje,
odstranitev,
umanjeanje, n. pr.: ube­
žati, ukrasti, uiti, ušteti se;
2.)
dovršitev dejanja, n.
pr: umesiti kruh; upoko­
jiti; učistiti se; predponi
u- in v- se v pisavi razlo­
čujeta po pomenu in po
prvotnem izvoru, v izreki
pa med njima ni razlike,
marveč se obedve izgovar­
jata ko kratek u (če se v
govoru zveže s samoglas­
nikom, se glasi kot u, n.
pr.: na uporabo; je utajiu;
vdihniti govorimo: udihni-
ti in udihniti) gl. še pri v
ubadati, -am zn zbadati, uje-
dati; toda: vbadati — ši­
vati
ubegniti, -nem; ubegati, -am;
ubegljiv, -iva, -o; ubežati
(
pog.
ubež a t
), -
im; ubežen,
-
žna, -o; ubežnik, -a m.;
ubežnica ž,
ubeliti, -im; ubeliti platno,
lase
ubirati, -am strune, glasove;
ubiranje s.
ubiti (pog.
ubit),
ubijem;
ubijati, -am (se); ubijati
se z delom z= ukvarjati se;
ubijalec, -lca
(-
g ca)
m.;
ubijalski, -a, -o; Ubijal-
stvo s.
(-
ja g -);
uboj, -oja
m.; toda: vbiti, vbij ati ko­
mu kaj v glavo
ublažiti in ublažiti, -im; ubla-
ževati, -žujem
ubod, uboda m.
ubog, -a, -o; ubog s čim;
ubog pri p ameti, na duhu;
ubožen, -zna, -o; ubožec,
žca m.; ubožček, -žčka m.;
ubožica ž.; uboščina ž.;
ubožnica ž.; uboštvo s.
ubogati, -am; ubogljiv, -iva,
-
o; ubogljivost, -i ž.
uboj, uboja m.; ubojnik, -a
m.; ubojstvo s.
ubosti (pog.
ubost
),
ubodem;
se je ubodel
(-
dəg),
ubodla,
-
o, -i
ubraniti, -nim (se)
ubrati (pog.
ubra t
) ,
uberem;
ubran, -a, -o; pot ubrati;
ni mogel prave besede
ubrati; ubranost, -i ž.,
harmonija, nastrojenje
ubrisati, ubrišem = zbrisati;
ubrisane glave biti; ubri­
sati jo kam
ubrusiti, -im (se) — zbrusiti
uceniti, -im; žito se je ucenilo
učakati, -am, kaj ali česa
učenec, -nca m.; učenka ž.;
učenj ak, -a m.; učen, učna,
-
o; učben, -a, -o
(-
bən
,
-
a);
učbenik, -a m.
učiniti, -im — storiti; uči-
njati, -am; učinlji v, -iva,
-
o; učinek, -nka m.; učin-
kovati, -kujem; učinkovit,
-
ita, -o
učistiti, -im; učiščen, -a, -o
učiti (pog.
učit),
učim koga
česa; učilen, -lna, -o; učil­
nica ž.
(-
čil-);
učitelj, -a
m., učiteljica
i .;
učiteljski,
-
a, -o; učiteljstvo 6.; uči­
teljišče s. ; učiteljiščnik, -a
m.; učljiv, -iva, -o; učlji-
vost, -i ž.
258