V slovarju so sproti s pravopisnimi upoštevana vsa osnovna
in potrebna pravorečna pravila (poudarjeni in nepoudarjeni,
dolgi in kratki zlogi, polglasnik
ə,
trdi l = u, široka in ozka
e in o itd.).
Naglasni znaki in ležeči tisk se nanašajo samo na izgovor.
Poudarjeni samoglasniki, dolgi in kratki, so označeni takole:
dolgi
kratki
i
u
i
u
e
o
e ə o
e a o
e a o
Dolgo poudarjeni imajo ostrivec (´´ ). Črki e in o podajata
po dva glasova, ozkega in širokega; ta je zaznamenovan s
strešico, oni z navadnim dolžinskim znakom; prim. za ozki
e
:
kmeta, grešnik
,
živeti, delati, jesen ;
za široki
e
:
teta, žena, sestra,
tepem
,
november;
za ozki
o
:
nocoj, hoja, volja, bos, hostija;
za
široki o :
noga, rosa, mora, bosa, bosti.
Kratko poudarjeni samoglasniki nosijo krativec (`` ); izgo­
varjajo se čisto in razločno, a odsekano kratko. Tudi pri
kratkem e in o razlikujemo med ozkim in širokim glasom
(
ozka imata piko spodaj), prim. široka
e, o: meč, rdeč, pogreb;
nor, strop, odbor;
ozka
e
in o v
j ej(te), bədet, oživet
za pisano
bedeti, oživeti; kou, nauzdou,
stou za pisano
kol, navzdol, stol.
Kadar izraža črka
e
polglasnik, je v ležečem tisku pol­
glasnik podan s črko a. V končnem zlogu moškega imena je e
kot polglasnik izkazan s tem, da je pripisan rodilnik ali ženska
in srednja oblika, ki nima polglasnika, n. pr.
lonec
,
-
nca; gorek
,
-
rka,
-
o. Glasovno skupino
əu
zbornega govora smeš v kon-
verzacijskem govoru govoriti kot u (zborno:
rekəu, kotəu,
za
pisano
rekel, kotel;
pogovorno:
reku, kotu).
V