da
-
a
m,
čudodelnica -e
ž,
čudo-
delstvo -a
s [povsod:
-
el
-
j
čuk
-
a
m zool.,
ču kec -kca ra,
ču k ati -am: čuk čuka
čumeti -im
gl.
čemeti
čum nata -e
e,
čum naten -tna -o:
~ a v ra ta
čurim u ri -ja ra, ču rim u rček -čka m
ču stvo -a
s,
ču stven -a -o
[-
stvdn-],
ču stvenost -i
[-
vən-] ž,
čustvo-
va ti -u jem , čustvu j -te! čustvu­
joč -a -e, čustvova l -a la -o, ču-
stvovan je -a
s
ču t -a m, ču ten -tna -o: ~ a p re d ­
stava, ču tnica -e
e živec,
ču tnost
-
i
ž;
ču tilo -a
s organ za čut,
čutilen -lna -o
[-
il-];
čutiti ču -
tim, čute č -e ča -e, ču ti -ite! ču -
til -ila -o, (ob) ču ten -a -o, Ču­
te n je -a
s;
č u tljiv -iva -o: ~
človek, č u tljivost -i
ž
ču ta ra -e
ž,
ču tarica -e
ž
ču ti čujem , č u je č -eča -e, ču l
[
čuu
=
ču]
ču la -o, č u ječnost
-
i
ž
,
ču ti nad kom, čim; ču ti
na k a j
paziti
ču v ati -am k aj, nad čim; čuvati
se koga, česa (+ p red kom),
čuvajoč -a -e, ču val -a -o, (o)ču -
van -a -o, ču v an je -a s, čuva-
nec -nca m; čuvaj -a ra, čuva j-
k a -e
ž,
čuvajsk i -a -o, čuva j-
nica -e
ž;
čuva r -ja m, čuva-
rica -e
ž,
čuva rski -a -o: ~ o
plačilo, čuva lnica -e
[-
al-] ž
čveka ti -am, čveka j -ajte! čve-
k a je, čvekajoč -a -e, čveka l -a la
-
o, čveka n je -a s ; čveka č -a m
= čveka lo -a s, čveka v -a va -o,
čvekavost -i
ž
čv rleti -im, čv rleč -eča -e, čvrle l
-
ela -o, čv rle n je -a
s:
ptice so
veselo čv rlele
čv rst čvrsta -o
in
-
o,
mn.
čvrsti
in
čvrsti,
dol.
čvrsti -ega, čv rstejši
-
a -e,
prisl.
čvrsto; čv rsta k -a
m
krepak mož,
čvrstost -i
ž
= čvr-
stoča -e
ž
= čv rstota -e
ž;
čvr-
stiti -im, čvrsteč -eča -e, čvrsti
-
ite! čvrstil -a -o, (pri)čvrščen
-
ena -o, čv rste n je -a s
čvrž čvr ža
m grča v lesu, v deski
d [də
ali
d e] m neskl.
1
.
ime glasu
in črke:
m ali d, velik i D, od d
n ap rej, začni z d
[
d e];
2
.
glas.:
D -dur, d-mol, stru n a d, zapoj
d; 3.
rimska štev.
D = 500
da
pritrdilni prisl.:
da , tako je
bilo rečeno; tako, da , je bilo
rečeno; tako je bilo rečeno, da
d a
vez. nasl.;
1
.
podredni vez.:
glavno je, da si zdrav; vem,
da ne more; misel, da bo rešen;
zdrži, da p rid e pomoč; s tem.
da laže, nič ne doseže; gre, ne
da bi pozdravil; govori, ko (kot,
kakor) da bi rožice sadil; mraz,
da šk rip lje ; da imam (bi imel),
bi dal; zidaj, samo da moreš;
vesel sem, da si prišel; zato
smo, da delamo; —
2
.
v okr.
vpraš. stavku:
k a j da ne poje
več? (=
kaj je to, da ...);
ču­
dim se, kako da ga ni (=
kako
je to, da
...) ;
sama ni vedela,
k a j da je bolje, da gre ali ne;
vprašu je, kdo da bi bil za tako
delo
(
kaj je tako
,
da ..., kdo
je tak, da ...) . Kadar
da
po­
mensko ni utemeljen
s
takim
okrajšanim stavkom, ga ne sme­
mo rabiti:
ko sem videl, kdo je
tam (+ kdo da je tam ); ne ve,
k je tiči (+ k je da tiči).
Pomen­
ski razloček je včasih zelo očiten:
povedal je, kako je zažgal
(
način);
povedal je, kako da
je zažgal
(
vzrok in nagibi).
3.
v vel. in žel. stavku pred n a j
lahko izpuščamo d a :
pravi, (da)
133