(
ona) v ozi, suši; roke
,
na roke, noga, na noge
,
pomlad
,
na
pomlad,
pro­
daja,
naprodaj.
ˆ
strešica
samo n a š i r o k i h dolgih p o u d arje n ih e in o:
v edi,
lež
i, želi,
kosec, govori,
mora (ga
tlači), nosi,
vozi, prosi, toči;
` k rativ ec samo n a k r a t k i h p o u d a r j e n i h zlogih: m iš , v e č ,
da, šel,
otr ok,
kup, brat
,
k onj, sedel, France
.
V navadni pisavi rabim o n ag lasn a znam enja le ted aj, k a d a r 63
hočemo n a poud arek ali izgovor samoglasnika p o se b e j opozoriti.
T aki p rim e ri so:
1.
v k ra jših ob likah 3. os. mn. in v sed. deležniku n a
n. pr.:
leže,
strme, trpe, neso
,
mr jo, reko, t r o ; grede,
kupuje
;
2
.
v rod. mn., n. pr.:
k on j,
voz,
otrok, k oz, rok ,
nog; voda, gora,
desak , ovac, žena
ipd.; v tak ih p rim e rih je napačno p isati strešico;
3.
pomenski razloček v poud arku ali izgovoru sam oglasnika
p ri sicer enak i besedi:
da — da — da, sedi
sedi, sedel — sedel,
svet — svet, vedi — vedi, n osi — nosi, hiti —
hiti, govori — govori,
moči
m oči, molči
m olči, uči
uči, bodi pameten — ne bodi se
z volom
,
preteče dere voda
voda preteče, veliki ljudje — v eliki ljudje;
4.
k a d a r hočemo posebej zaznamovati ritem (v pesmi) ali za-
b ra n iti napačno p o u d a rja n je :
Skrita nobena bila ni zvezd ti neba poe­
zije, slednji je bil ti domač j ezik omikan, učen.
(
Prešeren)
V mladosti
v e n d a r trdniše so mreže,
toda:
Mladost, v e n d a r po tvoji t e m n i
zarji. T e m n a je noč in stresa grom oblake.
(
Prešeren)
Oči so iskale,
našle so, ne dom, vse več: domovino.
(
Župančič)
Voda nam kolesa,
mehove nam žene.
(
Zupančič)
5.
besede, ki se v eč k rat napačno po u d arjajo , k ako r:
pazduha,
varuh, svetovati, v erujem, v arujem, moledujem
ipd., in m anj znane
besede, zlasti narečne:
m ežek — m ežka, rudina, samotežnice, koruzinje
,
k rčenica, kolnik, rep ieie, deteljišče, pozvačin, or
ori
ipd.
Ločila
Modulacijo glasu in presledke, s k aterim i v govoru vežemo in 64
ločimo pomenske enote, zaznamujemo v pisavi z l o č i l i . N ek a tera
teh im ajo ob jek tivno logično vredno st in so po treb n a za la žje in
zanesljivo razum ev an je pisanega jezika, zato so določena po p rav o ­
pisnih pravilih. Včasih p a p isa te lj z ločili izraža osebno ali čustveno
razgibanost; ta k a ločila so osebn a in za n je ni splošno v eljavn ih
pravil.
43