K licaj
K licaj ( ! ) stavimo:
67
1
.
za samostojnim i medmeti, vzkliki in zvalniki:
Hej! Joj, pre-
joj! Fej! Nikdar! — O, skaženo vino! O, vi p očeni vrči! Strune brez
našega glasu! Zvite strune brez glasu! Prazni, p očeni vrči! Vino za-
vreiica!
Moj Mate, jo, moj Mate!
Hamburk, Ham burk! kliče ji
zv o n ... Krasna si, bistra hči planin!
Jože! Tine!
2.
na koncu neodvisnih velelnih, vzklicnih ali želelnih stavkov:
Le ne uči pevcev peti! Glej, poslušaj
,
ti
se uči
jaz sem pred teboj
na sveti! O, sonce j e! J e, ker ga v globini duše čutimo! Kuj me, življe­
nje, kuj! Življenje naj bode ti delaven dan! Naj čuje zemlja in nebo,
kar danes pobratimi pojo!
Na koncu odvisnih velelnih, vzklicnih ali želelnih stavkov stoji
tako ločilo, k ak o r ga te rja glavni stavek:
Naročil nam je, da bodimo
oprezni. Saj sem mu rekel, naj ne nosi orožja s seboj. Svetoval mu
je, naj mu nekaj časa ne hodi pred oči. A li ti je res ukazal, da pojdi
iz hiše? A li ti nisem rekla, da ne nori po vrtu ? Terjaj ga, naj takoj
plača! Piši mu, naj se oglasi!
Vejica
Z vejico ( ,) ločimo:
1
.
besede in posamezne stavčne člene:
68
i . z v a l n i k e , p o u d a rje n e ’ m e d m e t e , samostojne t r d i l n i c e
in n i k a l n i c e od celotnega stavka:
Oče, od medu mi dajte sat
prelep! Pojdi, moj sinko, na pot! Naprej, zastava slave! Joj, kam bi
del! Ostrigli, oh, so mi peruti! Ne, tega ne dam! Da, tako je! PaČ, še
ena rešitev je. N ikar, ne bo dobro. Seveda, tega ne tajim.
2.
p r i s t a v e k (apozicijo) od besede, k atero p o ja sn ju je , če stoji
z a n jo :
Pri Prešernu, največjem slovenskem pesniku, so se učili vsi
kasnejši pesniški rodovi. Od mene, svojega prijatelja, tegavendar ne
pričakuješ. V nedeljo, 9. maja, bo obletnica osvoboditve.
D okum entarno se v d a t u m u piše vejica:
V Ljubljani, (dne)
7.
aprila 1948
ali
Ljubljana, (dne) 7. aprila 1948.
3.
i s t o v r s t n e p rire je n e s t a v č n e č l e n e brez veznika:
a)
k a d a r n a š t e v a m o stvari, lastnosti ali določila:
Polje, vino-
grad, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede. Iglica gre skozi oplen, bla­
zino, soro in os. Bila je močna, bistra, oblastna ženska. Naši ljudje pa
so padali v Krškem, v Dragi, v Dachauu, v Celju, na Rabu. Oglašali so
se ptiči tukaj, tamkaj, vsepovsod.
N e stavimo pa vejice, če so ta k i stavčni členi zvezani z ve­
zalnim i vezniki
in, pa, ter, ali, ne
ne, niti
niti, tako
kakor:
45