Dodatek
1045
Korekturna znamenja
KOREKTURNA ZNAMENJA
Tiskana beseda mora biti ne le jezikovno izbrušena,
temveč tudi tiskarsko čista. Zato naj bo že rokopis
zgleden, pred natisom pa odpravimo še vse grafične
spodrsljaje in upoštevamo morebitne piščeve izboljšave.
Pri popravljanju besedila se držimo ustaljenih zna­
menj, da se olajša delo in ne nastanejo nepotrebni
nesporazumi. Priporočljivo je že v šoli pri popravljanju
nalog uporabljati podobna znamenja, da tako preidejo
učencu v meso in kri, saj se pozneje marsikdo srečuje
z njimi.
Na odtisu je treba popraviti vse. kar bi motilo
poznejši tisk, in stavek natanko primerjati z rokopisom.
Znamenja za popravke naj bodo razločna, pisana
z dobro vidnim svinčnikom ali z nezalivajočim se črnilom.
Vsako znamenje ponovimo na desnem robu odtisa.
Nekatera govorijo že sama zase, ob drugih pa je treba
napisati popravek.
Če je postavljena napačna čr^la, jo prečrtamo in na
robu ob znamenju pripišemo pravo.
Če je v brsti vjč napa/nih črpali če stoj
f
po strani
ali
n i
gla/T, vsako prečrtamo z drugačnim znamenjem.
To velja tudi za napačne delitve.
S pokončnima črticama
omfkimo
in z vodoravno
ftegf
zvežemo večji kos napačno postavljenega besedila
in ga na robu nadomestimo s pravilnim.
Če je izpuščena posame^a črka ali del b^de, pre­
črtamo prejšnjo črk^, na robu pa pripišemo dopolnilo.