§1
13
Govor in pisava
GOVOR IN PISAVA
Govor in pisava sta pri omikanem jeziku tesno povezana, saj govor 1
zapisujemo in zapise z branjem spet prenašamo v govor. Zato moramo
poznati razmerje glasov (fonemov) do ustreznih znamenj (črk). V sloven­
ščini je to toliko potrebnejše, ker osnova pisanja sega že štiristo let nazaj,
izgovor pa se je medtem v marsičem spremenil.
Slovenščino pišemo danes z gajico, to je z latinico, kakor jo je za
hrvaščino priredil Ljudevit Gaj in smo jo pred dobrimi sto leti sprejeli
tudi Slovenci. Obsega 25 črk v temle abecednem redu: a b c č d e f g h i j
k l m n o p r s š t u v z ž . Nekatere črke zaznamujejo po več glasov,
npr.
e
glasove
e e e e ə;
nasprotno pa dvojici
lj nj
izražata po en sam glas.
Pisava ne zapisuje natanko vseh glasovnih tančin — teh bi bilo veliko
preveč — ločiti pa mora glasove, ki spreminjajo pomen; ti so pravi nosivci
jezikovne stavbe, pravimo jim fonemi. Ker je slovenska pisava pomanjk­
ljiva, si v nujnih primerih pomagamo z različnimi pomožnimi znamenji.
Po 25 črkah lahko porazdelimo foneme na tele skupine:
1
.
samoglasniki i e a o u
zmeraj zveneči
2
.
zvočniki
l r m n v j
zmeraj zveneči
b d g z ž
zveneči
3.
soglasniki
p t k f s š c č h nezveneči
Vsaka teh skupin ima svoje zakonitosti v vezanju, svoje posebnosti
v govoru in pisavi; te moramo poznati, če hočemo prav pisati in govoriti.
Knjižni jezik je po besedju, oblikah in skladnji sad dolgotrajnega
razvoja in bogatenja z najrazličnejšimi domačimi in tujimi vplivi, zato je
samostojna umetna stavba in se nadrobno ne ujema z nobenim živih
narečij. Osnovan je na osrednjih govorih. Kakor pisana tako mora biti
določena tudi govorjena oblika, da bo knjižni govor po vsem slovenskem
območju kolikor mogoče enoten. Zato je knjižnemu jeziku poleg pravo­
pisne oblike določena tudi enotna izreka. Ta se ne sklada docela z nobenim
narečnim govorom, vendar raste iz vseh. Tako raste tudi besedišče knjižnega
jezika iz različnih narečnih in tujih kulturnih vplivov, njegov stavek iz
domačih ljudskih zvez in iz stavbe stavkov v omikanih jezikih. Tako obliko
govora imenujemo zborni ali knjižni govor. Določila za zborni govor so