Govor in pisava
14
§ 1-2
vzor, kateremu se moramo bližati, nočejo pa biti toga postava, ki bi ubijala
neprisiljenost in živost jezika. Pri javnih nastopih, v šoli in gledališču,
v radiu in filmu smemo in moramo okolju primerno gojiti kar se da živ
jezik, vendar imejmo pri tem zmerom pred očmi merilo zbornega govora!
V
vsakdanjem pogovoru pa poskušamo s čim manjšim trudom doseči
kar največji učinek; zato govorimo manj skrbno, prilagajamo glasovje,
besedje in stavke okolju, v katerem govorimo. To je pogovorni jezik.
Ustrezno obliko mu lahko iščemo šele ob dognani zborni izreki. To nista
dva jezika, marveč en sam v dveh stopnjah, kakor jih imajo vsi omikani
narodi.
Samoglasniki
2
Samoglasniki so čisti zveni ob različno oblikovanem odzvočnem
prostoru. Tajim daje različno glasovno osnovo. Za slovenske samoglasnike
uporablja pisava črke
i e a o u.
Z njimi pa zaznamuje veliko več glasov:
ločimo poudarjene in nepoudarjene, dolge in kratke, ozke in široke samo­
glasnike. V pisavi jim dajemo posebna znamenja le tedaj, kadar hočemo
preprečiti dvoumnost. Tako torej ločimo v zbornem govoru:
visoki
i
u
e
o
e
o
a
i
u
ə
e
o
a
i
u
ə
e a o
srednji
nizki
po trajanju
dol gi
k r a t k i
po
poudarku
p o u d a r j e n i
nepoudar j eni
Preglednica nam kaže tri odzvočne prostore v shematični podobi, ki
naj ponazarja govor in akustični vtis v našem jeziku.
Dolgo poudarjeni samoglasniki so se ustalili v izrazito visokih in
izrazito nizkih legah. Pri kratko poudarjenih se odzvočni prostor znatno
zmanjša, zato so manj izraziti;
e in o
sicer ostaneta v območju nizkih
glasov, vendar ju glasovno okolje, zlasti v in
j ,
priteguje v srednji pas:
imej, jej
nov, kol
.
Nepoudarjeni samoglasniki imajo še manjši odzvočni
prostor, njihov nastavek je še manj jasen in napet, zato se zgrinjajo proti
sredini okoli polglasnika.
Slovenski zborni govor uporablja le ustne samoglasnike. Ti so zmeraj
zveneči in enotni, ne cepijo se v dvoglasnike kakor po mnogih narečjih.