Govor in pisava
18
§6—7
a)
o
je visok glas z majhnim razmikom čeljusti; ustnice so zaokrožene
v dulec, jezični koren pa vzdignjen visoko proti mehkemu nebu; glas zveni
temno:
kos, pot, mož, koža, more
,
gospod
,
norost, ozek, pero, tako,
neso,
lepo ; nahajamo ga tudi v tujkah:
logika, norma, akord, kor, solo, opera,
sako ;
v nekaterih primerih ni tako izrazito ozek: šport,
porta, korzo,
domina, borza, lord
;
b) o je nizek glas blizu a; izgovarjamo ga z zmerno zaokroženimi
ustnicami, jezični koren je rahlo vzdignjen:
okno, oče, osel, koza, gora,
grdoba, dol, grdob, lepot
;
razloček med
o
in
o
večkrat odloča o pomenu
besed ali oblik, kakor nam pričajo tale nasprotja:
mora
mora, roka
roka, vodi
vodi, toči
toči, gospoda
gospoda, k osec
kosec;
c)
o
je kratek širok
o,
blizu tako odprt kakor
o,
le manj izrazit; na­
hajamo ga v enozložnicah in v zadnjem zlogu:
proč, shod, gozd, mošt,
on, pod, otrok , polom, razkol, gredo
;
v dvoglasniku
ou
se znatno zoži:
lov, pokrov, vol,
kol;
č) o brez poudarka je kratek srednji glas; izgovarja se z rahlo za­
okroženimi ustnicami; jezični koren je le malo privzdignjen:
osat, obraz,
opomin, gospodujem, pogovoriti, leto, mesto, rodovina.
2.
Med
-
o
na koncu tuje osnove in domačim obrazilom, ki se začenja
s samoglasnikom, zapiramo zev z
j
:
sako
sakoja, triko
trikoja,
rondo
z
rondojem, biro
v
biroju.
V
tujkah ne zapiramo zeva med
o
in drugim samoglasnikom:
o i:
aneroid, koitus
,
stoičen
;
izvirni dvoglasnik izgovarjamo
-
oj-:
koine, oinolog;
vendar pišemo:
Mojzes;
oe:
koeksistenca
,
poet
;
oa:
koagulat, koalicija;
oo:
kooperacija, Laokoon
;
ou:
prounionist;
izvirni dvoglasnik izgovarjamo -ou-:
Olomouc.
7
1.
Glas u je visok, zaokrožen mehkonebni samoglasnik z več odtenki:
a) u izgovarjamo z močno zaokroženimi ustnicami; jezični koren je
visoko privzdignjen; zato je glas teman:
usta, um, uk, muči, sitnem, suknja,
šum
,
zunaj, z gradit, od godu;
b) u je znatno nižji in širši in zaradi kračine manj izrazit kakor
u :
kup
,
kruh, na dnit
,
po dežjit, temu ;
nahajamo ga le v končnem zlogu ali
v enozložnicah; kratkega
u
v zbornem govoru ne smemo daljšati
[
°kruh]
in tudi ne krčiti v polglasnik [
krəh];
c)
u
brez poudarka se izgovarja še nekoliko niže kakor u, vendar
manj napeto:
umeti, učim, kljubujoč, utruditi, na vrhu, pri domu.
Nepoudarjeni
u
smemo spajati s samoglasnikom pred njim v dvo­
glasnik:
[
za učitelja, neugnan, ni ušel, bo udaril, dobremu učeniku]
ali
[
zaučitelja, neugnan
,
niušel, boudaril, dobremuučeniku].
u