§ 7 —9
19
Govor in pisava
2.
Med -u na koncu tuje osnove in domačim obrazilom, ki se začenja
s samoglasnikom, zapiramo zev z
j: emu
emuja
,
Zulu
Zuluja
,
Baku
Bakuja
,
gnu
gnuja
,
tabu
tabuja.
V tujkah ne zapiramo zeva med
u
in drugim samoglasnikom:
u i:
altruizem
,
anuiteta
,
fluid
,
jezuit
,
kazuist
,
kazuistika
;
ue:
Suez
,
Samuel
;
ua:
aktualen
,
seksualnost
;
uo:
fluor, duodecimalen
;
u u :
individuum
,
vakuum
,
perpetuum
.
Polglasnik
Slovenski zborni govor ima poseben samoglasnik, ki mu pravimo
8
polglasnik; svoje črke nima, čeprav njegova glasovna osnova ne ustreza
nobenemu drugemu vokalu. Največkrat ga pišemo z e; kadar ga hočemo
posebej zaznamovati, pišemo a.
Polglasnik je po izreki in slušnem vtisu zelo neizrazit zven v skoraj
neoblikovanem in majhnem odzvočnem prostoru; jezik je nenapet v rahlo
odprti ustni votlini kakor pri dihanju skoz usta; ustnice se ne udeležujejo
izgovora. Polglasnik je kratko poudarjen ali nepoudarjen: p
ə
s, k
ə
s, v
ə
s,
s t
ə
za, t
ə
ma,
məgla, pesək, tepəc
,
norəc, ozək.
Bistvena za polglasnik je njegova nestalnost: kakor hitro dobijo so­
glasniki oporo v drugem samoglasniku, polglasnik utihne:
pəs
psa;
a je torej najmanjša samoglasniška vrednost; z njo olajšujemo izgovorljivost
soglasniške zveze. Če je ta brez
ə
težko izgovorljiva ali slabo razumljiva,
ə
ostane:
stəza, jazbəca
,
səsati, səšiti.
Polglasnik je tesno zvezan z zvočniki, saj so ubrani nanj. Sama od­
prtost, ki zvočnike loči od zvenečih soglasnikov, je odzvočni prostor
za polglasnik; ta se v nekaterih zvezah pred zvočniki tako močno oglaša,
da ga občutimo kot samostojen samoglasnik in ga večinoma tudi pišemo.
Zvočniki
Zvočniki družijo samoglasniško prvino čistega zvena s soglasniško
9
prvino šuma. Po načinu izgovora ločimo v zborni izreki tri skupine zvočni­
kov : jezičnike j, lj, r, nosnike m,
n, nj
in glasova v,
j.
Zaradi svoje narave se zvočniki vežejo po posebni zakonitosti: v zvezi
s samoglasniki uveljavljajo soglasniško, v zvezi s soglasniki pa samo­
glasniško osnovo po tehle poglavitnih načelih:
1.
Pred samoglasnikom se uveljavlja samo soglasniška osnova:
sila
,
pero
,
sama
,
žena
,
siva
,
saje, lep
,
rad
,
med
,
noč, veda
,
jesti.
2.
Pred soglasnikom ali zvočnikom se zvočniki tesno vežejo s samo­
glasnikom pred seboj:
šil-ce, skal-nat, gor-ski
,
gor-je, sam-ček, slam-nat
,
sen-ca, pon-ve, kav-ka
,
rav-nati, maj-hen.