§ 1 6 -1 9
23
Govor in pisava
Pomni. Raba je uveljavila, da pišemo samo -n:
a) za samoglasnim r:
črn, črnski, drn, strn, trn, nečimrn, srebrn, srebrnkast,
zoprn, zrnce
;
v rod. mn.:
zrn
,
srn;
b) za nekdanjim samoglasnim l:
poln, čoln
;
za -
əl
-,
-
əlj
-:
smiseln, vogeln,
brezposeln, sabeljn, zemeljn;
c) v tujkah za zvočniki: favm, klovn, Kajn;
č) v rod. mn. in izpeljankah za zvočniki:
gostiln, prodajaln, brizgaln, pisarn,
mlekarn, tovarn, pozavn, cajn, tajn, vojn; postojnski, kavarnski.
nj
Slovenščina ne pozna pravega palatalnega n ; namesto tega imamo 17
v zbornem govoru
n
in
j
strnjena v enoten glas; pišemo ga z
nj
in je nedeljiv
kakor enojna črka (digram).
1.
Pred samoglasnikom sta obe sestavini jasno zaznavni, in sicer
začetek
n
in konec
j,
v sredini pa se stapljata, da meja med njima ni za­
znavna:
poganjati, menjava, sinjina, sanje, cunja, krošnja
grožnja, marnja,
konjugacija, konjunkcija.
2.
Za samoglasnikom na koncu besede ali zloga prav tako pišemo
nj,
v izgovoru pa
j
ne izzveni do konca, marveč je samo nastavljen, tako da
napravi
nj
slušni vtis zelo jasnega
n: manj, nanj, konj, panj, manjši, sanjski.
Pomni. V zbornem govoru ne smemo izgovarjati
main, koin.
3.
Za soglasnikom ali zvočnikom na koncu besede ali zloga okrepi
nj
samoglasniško osnovo; pišemo
-
enj
in izgovarjamo -
ənj: ogenj, pedenj
,
gleženj, povodenj, škorenj
;
v rod. mn.
prošenj, groženj, češenj, stopenj,
oporenj, glavenj, šumenj.
Zvočnika v in j
Bistvene lastnosti zvočnikov imata tudi v in
j,
zraven pa še skupno 18
posebnost, da se njuna samoglasnost stika z u in
i,
kakor se nepoudarjena
u
in i v govoru pogosto vežeta s samoglasnikom pred seboj v dvoglasnik.
Zato bi ju lahko imenovali tudi dvoglasniška zvočnika.
v
Za zborni govor je v zvočnik z ustnično-zobno priporo kot soglasniško 19
in z ujevskim odzvočnim prostorom (z zaokroženostjo ustnic) kot samo­
glasniško prvino. Po raznih zvezah se uveljavlja zdaj priporniški izgovor
kot
[
v],
zdaj kot na pol samoglasniški
[
u],
zdaj spet kot ujevski nosivec
zloga
[
u].
1.
Pred samoglasniki se uveljavi soglasniška pripora
[
v]: živina, seveda,
glava, povodenj, plavuti, vas, vedeti, ves, vidim, voziti, vrt, svit
zvit, svest
zvest, svariti
zvariti, sveča
zveča, tvoj
dvoj
,
švrka
žvrka.
2.
Za samoglasniki na koncu besede ali pred soglasniki in zvočniki
se uveljavlja ujevska samoglasniška osnova z bežno zaokrožitvijo ustnic