Govor in pisava
26
§ 22-25
zapornike, po kraju zapore pa jih ločimo v ustnične, zobne in mehko-
nebne. Slovenski zaporniki so brez pridiha in prehajajo neposredno v
prihodnji glas.
Priporniki
23
Kadar mora zračni tok skozi priporo, povzroča drugačne glasove,
pripornike. Te lahko poljubno daljšamo, so pa ves čas enako slišni, zato
nam veljajo za trajne glasove. Če gre zračni tok skoz ozko priporo zgornjih
zob ob spodnji ustnici, slišimo f . Z jezično konico ob dlesni in sprednjem
trdem nebu delamo priporo za glas
s
,
ki je zanj značilno ostro sikanje
(
sičniki). Če dela sprednji del jezika žlebičasto priporo ob trdem nebu,
slišimo šum glasu
š
(
šumevci). Če pa dela priporo jezični hrbet ob mehkem
nebu, nastane glas
h.
Glasova
s
in
š
lahko spajamo z začetno zaporo,
kakor jo imamo pri
t;
vendar se zaporni del ne končuje z naglo odporo,
marveč prehaja brez poka v pripornik
s
ali
š;
tako dobimo glasova
c
in
č,
spojena iz prvin dveh glasov v enojen glas (zlita glasova).
Soglasniki po zvena
24
Čisti soglasniki so nezveneči, lahko pa se družijo tudi z zvenom; tako
dobimo zveneče soglasnike. Za soglasnike je torej značilno, da so nezveneči
in zveneči. Čeprav se zven lahko druži z vsemi šumi, je slovenščina uve­
ljavila le nekatere zveneče foneme, kakor nam kažejo nasprotja:
papa
—
baba, peta
—
beda, tepe
—
tebe, ta
—
da, kita
—
kida, kaj
—
gaj
,
teka
—
tega
,
mika
—
miga
,
trta
—
trda
—
drta.
Zaporniki imajo zveneče pare
p
—
b, t
—
d, k
—
g.
Zveneči zaporniki imajo zaporo ravno tam kakor
nezveneči, le pok je šibkejši in zapora navadno krajša. Slovenski zveneči
zaporniki zvenijo od začetka zapore do konca eksplozije. Na koncu go­
vorne enote zven onemi; tam se zveneči zaporniki skoraj ne ločijo od ne­
zvenečih:
rob
—
rop, sad
—
sat
,
rog
—
rok.
Izmed pripornikov sta samo
s
in
š
dobila zveneče pare v fonemih:
kosa
—
koza
,
sine
—
zine, sanka
—
zanka
,
šiva
—
živa, srna
—
zrna, slepa
—
zlepa.
Prilikovanje
25
Soglasniki se vežejo v govoru po zakonu prilikovanja: sprednji se
po zvenu izenači s prihodnjim. Tako postanejo zveneči pred nezvenečimi
tudi sami nezveneči in narobe:
redko, klobčič
,
gibka
,
gladka
,
nagci
,
zvezki
,
božček, obrezki, grozdki
,
obrazci
;
kdo
,
svatba
,
prerokba
,
resda
,
izvršba
,
šestdeset
.
Tako se prilagajajo tudi nezveneči priporniki, ki nimajo ustrez­
nega zvenečega fonema:
določba
,
stric gre
,
h godu, Afganistan.
Po zvenu
se prilikujejo le soglasniki med seboj (tudi v govornih enotah), ne pa
soglasniki z zvočniki. Prilikovanje je samodejno, brez zavestnega obliko­
vanja. Pisava takih premen navadno ne zaznamuje.