§ 25—27
27
O pogovornem jeziku
č e v govorni enoti zadeneta skupaj dva enaka soglasnika, se večinoma
strneta v en sam nekoliko daljši in ostrejši glas. Pri zapornikih daljšamo
zaporo in ostrimo odporo, ne delamo pa dvakratne eksplozije:
ob poti,
ob boku, odtekati, oddati, nadte
:
nate, tak konj, tak gozd.
Predlog
k
pred
k
pišemo in govorimo
h
:
h kruhu, h konju;
pred
g
pišemo
h
in govorimo
zvenečo premeno:
h gori, h grobu.
Priporniki daljšajo priporo:
s sinom,
z zeljem, izza, s soljo, iz sobe, boš šel
:
bo šel, boš žel
:
bo žel, jih hoče
:
ji
hoče.
Zlite glasove podvajamo:
konec ceste, veččlenski, nič čeden.
Soglasniški sklopi
Soglasniških sklopov v zbornem govoru ne olajšujemo kakor pogosto 26
v ljudskem govoru, izgovarjamo jih po vseh črkovnih členih.
Največ imamo dvočlenskih. Pri izpeljankah s priponami pa se lahko
nabere še več soglasnikov, vendar več ko treh navadno ne srečujemo,
ker si jih jezik rad olajša. Na začetku besede imamo redke sklope zapor­
nikov:
ptič, tkati.
Največ začetnih sklopov se začenja z glasovoma
slz
in
š/ž: spati, stati, skočiti, zgaga, zdraha, zbegan, shod, scela, sčasoma,
sfrleti, Špela, škoda, šteti, ščip, žbica, ždeti, žgati
.
Redki so z začetnim
h:
hči, hkrati
.
S predlogi se začetni soglasniški sklop lahko pomnoži, vendar
le prav redko nad tri člene:
k ptiču, stkati, k skali, obžgati, odšteti, obstopiti,
odzdraviti : ozdraviti
.
Sklop
šč
izgovarjamo razločno v obeh delih in ga
ne olajšujemo v
š.
Na začetku besede pišemo in govorimo v sestavi
sč-\
sčista, sčečkati, sčasoma
;
pred pripono pišemo
šč
ali žč in izgovarjamo
šč:
drevešček, zvežček, obražček
.
O POGOVORNEM JEZIKU
Pogovorni jezik je neposrednejši in manj izbran kakor knjižni jezik, 27
preprostejši v izbiri besed in manj umeten v gradnji stavkov. Določajo ga
tele značilnosti:
Rabi se v manjši družbi in prostoru, zato je tempo govora hitrejši
od zbornega; glasove izrekamo manj izrazito, govorni organi so dosti
manj napeti.
Pogovorni jezik je bolj ali manj krajevno barvan, ne da bi bil narečen.
Tudi v območju istega krajevnega govora se pogovorni jezik lahko loči
po posameznih družbah; o tem odloča stopnja izobrazbe, vzgoja, značaj,
okolje, delo, rod, večja ali manjša domačnost.
Pogovorni jezik ni poseben jezik, marveč je le v zasebno rabo pre­
nesen zborni govor; njegova domačnost in neprisiljenost je ravno v tem,
da ni priučen po ostro določenih pravilih. Pogovornega jezika torej ne
smemo razvijati v nasprotje z zbornim ali ne glede nanj. Plemenit in vsem