O pogovornem jeziku
28
S 27—29
razmeram prilagojen pogovorni jezik more zrasti samo iz negovanega in
utrjenega zbornega govora.
Pri nas se pogovorni jezik šele oblikuje. Ustvarja si ga vsako kul­
turno središče zase in skuša najti pravilno razmerje med knjižno izreko
in govorom v kraju. Zato ni mogoče dati nadrobnih napotkov, ki bi bili
za vse veljavni.
Vsak narod skrbno goji svoj zborni govor, poroštvo enotnosti. Zgre­
šeno bi bilo, če bi Slovenci s prehudo redukcijo vokalov svoj pogovorni
jezik oddaljili od knjižne izreke in ga tako potisnili na raven narečja ali
celo žargona, namesto da bi ga povzdignili in oplemenitili.
POUDAREK
28
Slovenski poudarek je prost in zato ni vezan na določen zlog:
j agoda
,
planina
,
končam
,
trem, tema
.
Mesto poudarka v besedi ima včasih tudi
ločevalen pomen, npr.
drobnica : drobnica
,
3
.
oseba edn.
proda
:
rod. edn.
proda, p e č i:peči, b e ž i: beži!
Raba je razvila tudi dvojnice pri besedah
z istim pomenom:
plačati
in
plačati
,
strojim
in
strojim, grabljišče
in
grab-
ljišče.
V notranjosti besede je poudarjeni samoglasnik praviloma dolg;
i^jem ni veliko, npr.
precej
,
odvečen
,
megla
,
stebroma, temnega
ipd. V zad­
njem ali edinem zlogu je poudarek dolg:
svet, žen, mlad
,
jesen
,
oba,
ali
kratek:
rak
,
pošten
,
prodaj
.
Slovenščina je vrhu tega v dolgih zlogih ohranila razloček med pa­
dajočo
[
a]
in rastočo
[
a]
intonacijo:
lep, pomlad
,
golob, delam
;
vrana,
leto, cena
,
družina
,
misliti
;
kratko poudarjeni zlogi so zmeraj padajoči:
brat
,
star
,
steza
,
umrl.
Ponekod intonacija med seboj ločuje sicer enako
se glaseče besede, npr.
nogo si bo zlom il: z nogo ga suje
;
ima močne kosti
:
je močnih kosti
;
fantje so še mladi
:
leto se mladi
;
na stara leta :po zraku
leta
;
sneg naleta
:
otrok se naleta
;
ga prime za vrat in nese do vrat.
Ker
veliko narečij ne loči več obeh intonacij, za zborni govor nista ukazani
in v našem besednjaku zato nista zaznamovani. Kdor pa ju govori po
domačem narečju, ju seveda uporablja tudi v zbornem govoru.
Posebnosti
Samostalniki
29
1.
Samostalniki ženskega spola na -a s premičnim poudarkom se
sklanjajo lahko tudi po zgledu s stalnim poudarkom na osnovi, torej
gora
-
e
-
o
in
gore
-
o. Samostalniki s polglasnikom v korenu imajo navadno
končni poudarek; končnici -e in
-
o
sta ali dolgi ali kratki:
stəze
-
o in stəze
-
o
,
vendar samo
tame
-
d. Dovoljen je tudi poudarek na osnovi; ta je zmeraj
kratek:
stəza
-
e.