pMdrnk
32
8 32—33
delat, rinil
rinit.
Zato slovar ne navaja namenilnika pri vseh glagolih,
marveč samo pri tistih, kjer se poudarka ločita po dolžini, npr.
b r il: brit,
cvret, krit, mlet, nest, peč, plest
in
plest, rit,
tepst, vpit, žret, štet, živet.
Namenilniška oblika dovršnikov je enaka kratkemu nedoločniku;
izjemi sta
sest
in
leč.
8
.
Končnica
-
enje
v glagolnikih se izgovarja pod poudarkom
-
enje:
trpljenje, življenje, mišljenje, hotenje, grmenje, gorenje
,
vrenje, vrtenje
,
gnojenje
,
soljenje.
Pomni. Vsaka poudarjena beseda ima praviloma samo en poudarek. Včasih
pa dobivajo nekatere zložene besede še stranski poudarek, npr.
neverjeten,
naj-
lepši,
gornjeavstrijski.
(
Tak poudarek v slovarju večinoma ni zaznamovan.) V
govoru so se utegnile izoblikovati dvojnice:
kilogram
in
kilogram
,
deciliter
in
deciliter.
Nekatere novejše, knjižne zloženke imajo dva prava poudarka:
panoga :
panoga, pasonce.
DELJENJE
33
Deljenje ni zmerom zlogovanje. Besede delimo na koncu vrste, kadar
jih ne moremo v celoti izpisati. Deljenju se radi izognemo, posebno, kadar
bi bilo treba deliti kratke dvozložnice. Samega vokala rajši ne puščamo
v prejšnji vrsti in ga ne prenašamo v prihodnjo. Zložene besede najbolje
delimo po sestavinah.
1.
N e se sta v lje n e besede delimo takole!
a) Soglasnik ali zvočnik med samoglasnikoma (dvoglasnikoma) jem­
ljemo k prihodnjemu zlogu:
de-lo-va-ti, do-mo-vi-na, kr-ti-na, ve-tr-ni-ca;
maj-hen, no-coj-šen, kraj-šaj [mayhən, no-coj-šən, krai-šai ] ; prav-da
,
po-šev-
na, slav-čev [prau-da, po-šeu-na, slau-čeu]\ bol-ha, dr-hal, pol-zel [boy-ha,
dr-hau, poy-zey].
b) Soglasniški sklop, ki se da brez sile izgovoriti, lahko ves vza­
memo k prihodnjemu zlogu, lahko pa tudi pridržimo prvi soglasnik pri
prejšnjem zlogu:
do-bra, pre-kla, go-dlja, mi-šljen
,
če-šplja, jasna, pra-žnji,
pesm i, testo, raskav, me-zga, pi-škav, kosci, plo-šča, pra-ksa, si-tnost,
sestra
,
dru-štvo, ku-štrav,
pa tudi lahko:
dob-ra, prek-Ia, god-lja, miš4jen,
češ-plja, jas-na, prai-nji, pes-mi, tes-to, ras-kav, mez-ga, piš-kav, kos-ci,
ploš-Ča, praksa, sit-nost, ses-tra, druš-tvo, kuš-trav.
Pomni. Ne delimo
lj, nj: ko-nja, dla-njo, kra-lja, so-ljo, vese-lje.
c) Od težko izgovorljivega soglasniškega sklopa jemljemo izgovorljivi
del k naslednjemu zlogu:
jer-bas, varstvo, Kser-kses, stol-ni, s kol-mi,
valj-čast, val-čki, gum-bi, gan-ljiv, son-ce, z dlan-mi, klan-ček, sfin-ga,
ljudstvo, povest-ca, gost-ba, rob-ček, klob-ko, klop-ca, krož-ci, peč-ca,
podrkve, tež-ko.
Pomni. Kjer se zdi izgovorljivost dvomljiva, delimo po občutku:
son-čna
in
sonč-na, Fran-cka
in
Francka, maj-čken
in
majč-ken.