Ločila
82
884 -87
4
.
Kadar naznanjamo uro s Številko, pristavljamo glavnemu Števniku zgoa^
mali h (to je latinska kratica^za
hora
=
ura): ob 8h, ob 10h, ob 12h — ob osmih
,
ob desetih, ob dvanajstih,
ali pa uporabljamo vrstilne Števnike pred samostal­
nikom
ura: ob 8. uri, ob 12. uri, ob 20. uri;
tako pišemo tudi z decimalno piko ali
vejico:
ob 8.15, 930, 10.45 = ob osmih
ali
osem petnajst, ob devet(ih) trideset,
ob deset(ih) petinštirideset, ob četrt na devet, ob pol desetih, ob tri četrt na enajst.
3.
S tremi pikami (...) zaznamujemo nedokončano misel ali izpuščen
dele navedkov:
Beži... vse beži... Grobovi tulijo... Tja bomo našli pot...
Sem videl
,
...
d a le petica da ime sloveče.
Pomni.
Namesto treh pik, ki zaznamujejo nedokončano misel, lahko posta­
vimo tudi pomišlja.
Vpraša)
85
Vprašaj (?) pišemo:
a) za samostojnimi vprašalnicami:
Kje? Kdo? Kdaj? Kako? Čemu?
A? Tu? Tam?
b) za neodvisnimi vprašalnimi stavki:
Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič
besed?Kaj me ne vidiš
,
sin? Kaj pojete pomlad?Kaj vriskate prostost?
Pomni. Na koncu odvisnih vprašalnih stavkov stoji ločilo, kakršno terja
glavni stavek:
Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se kruh služi. Povpraševala
sva ga, ali je videl našo mater. Ne sprašuj, kaj smeš, česa ne! Zakaj me vprašuješ,
kaj mije?
Klicaj
8 6
Klicaj (!) pišemo:
a) za samostojnimi medmeti, vzkliki in zvalniki:
Hej! Joj, prejoj!
O, skaženo vino! O, vi počeni vrči! Moj Mate, jo, moj Mate! Krasna si,
bistra hči planin!
b) na koncu neodvisnih velelnih in želelnih stavkov:
Le ne uči pevcev
peti! Kuj me, življenje, kuj! Naj čuje zemlja in neboI
Pomni 1. Na koncu odvisnih velelnih in želelnih stavkov stoji ločilo, kakršno
terja glavni stavek:
Naročil nam je, da bodimo oprezni. Alije res ukazal
,
da pojdi
od hiše?Piši mu, naj se oglasi!
2.
V želelnih in velelnih stavkih, izrečenih brez poudarka, lahko izpuščamo
klicaj:
Daj mi, prosim, knjigo. Gl. tretji odstavek na str. 15.
3.
Za nagovorom v pismih postavljamo klicaj in nadaljujemo z veliko za­
četnico ali pa postavljamo vejico in nadaljujemo z malo.
Podpičje
87
Podpičje (;) loči posamezne stavke krepkeje kakor vejica, a šibkeje
kakor pika. Pišemo ga:
a)
med skupinami stavkov, ki pa so miselno vendarle celota, npr.
Dokler je človek mlad in krepak
,
je ves svet njegov; kamor položi trudno
glavo, tam je doma; vse mu je prijazno
,
vse mu vrata odpira in srce.