§90—92
87
Ločila
Votlina je suha
,
in ker je ne doseže nobena sapica
,
tudi topla. Moj čas je potekel
,
in da odkrito povem
,
moja volja tudi. Medveda je priklenil k skladovnici
,
in ko je
spet prišel divji mož
,
5
/
a
se spoprijela. Namesto da bi se bil učil
,
lenaril. Lenaril
je, namesto da bi se bil učil. Že ko sem ga prvič videl, sem ga spregledal. Kljub
temu daje bil bolan
,
je šel v službo.
2.
Kadar veznik
in
veže stavčni člen in istovrstni odvisnik, med njima ne
pišemo vejice:
Pozimi in kadar je mraz, kurimo. Po pobočjih in kjer se sonce upre
,
sneg hitro skopni. Kače
,
škorpijoni in kar je še podobne golazni.
3.
V zvezi
češ da
ne pišemo vejice:
To smo odložili
,
češ da je še čas.
4.
Z vejico ne ločimo nedoločnika, pa my nadomešča osebkov, predmetni
ali prilastkov stavek:
Po toči zvoniti je prepozno. Branil se je hoditi
v
šolo. Imel
je trdno voljo poboljšati se. Nikdar več se mu ne bodo povrnile želje po Dunaju
razsajati.
Dvopičje
1.
Dvopičje (:) opozarja na to, kar pride, bodisi na besedo ali na 91
stavek, zato ga pišemo:
a) pred naštevanjem, npr.:
Imel je tri iskre konjiče: vranca, rjavca in
Šarca. Vse od kraja je delal: oral, sejal
,
kosil in drvaril.
b) pred razlaganjem, npr.:
Ivan je kakor ura: nikoli ne bo zamudil.
Ptič na veji se ti smeje: jaz sem pred teboj na sveti! Glej to drevo: za usodo
nič ne vpraša
,
a večno se bori za svoj namen.
c) po napovednem stavku pred premim ali dobesednim govorom ali
pred navedkom, npr.:
Ženska je vprašala: »Kaj bi radi?« Vsi so odgovorili:
»
Da!« Prešeren poje: »Dolgost življenja našega je kratka
č) sredi periode, da se loči prorek od poreka:
Ko bi se sklicali narodi
pred sodni stol
,
naj se izkažejo
,
kako so gospodarili z izročenimi talenti;
kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike: bi se smel mali
slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobno knjigo
,
kateri
se pravi Prešernove Poezije. Ko izgublja jeseni priroda svojo lepoto
,
mineva
cvetica za cvetico in pada list za listom: tedaj se začno zbirati po ledinah
in zvonikih ptičja krdela.
2.
Dvopičje nam rabi tudi za pomožno pravopisno znamenje s po­
menom »proti«, npr.: 3 : 1 / "
tri proti ena].
PomiSljaj
1.
Pomišljaj (—) nam rabi:
a)
da loči vrinjeni stavek od celotnega stavka:
S prijateljem
-
imam prijatelja
sva šla počasi po drevoredu. Komajje zatisnil oči
bi mislil
,
da je minila le minuta
se je zbudil
,
in dan je bil.
Pomni.
Ce bi morala stati vejica med obema deloma oklepajočega stavka,
jo postavimo za drugi pomišljaj:
Komaj je zatisnil oči
človek bi mislil, da je
minila le minula
—,
seje zbudil
,
in danje bil
.
Vendar to vejico po navadi izpuščamo.
92
tudi jaz
človek