— 36 -
238.
6.
Pridevniki s poluglasnim e v k o r e n s k em zlogu premi-
njajo v določni obliki ta e v naglašen a:
tenak: tank i, tanka,
tanko; legah: lahki, lahka, lahko . . .
Glej pravilo 20.
239.
7.
Po goltnikih k, g, (h) je goltnikovo mehčanje upravičeno
samo v edninskem mestniku moškega in srednjega spola;
v edninskem dajalniku in mestniku ženskega spola; v dvo­
jinskem imenovalniku ženskega in srednjega spola; v mno­
žinskem imenovalnikumoškega spola (glej pravilo 83). Oblike,
kakor:
tacega velicega gospoda, pri tacih velicih gospodih,
z velicimi gospodi
. . .
so napačne.
240.
8.
Ravnaje se po prevesni večini najboljših slovenskih
pisateljev piši v edninskem dajalniku in mestniku ženskega
spola vselej končnico -i, a ne -ej, n. pr.
Veruj božji
(
ne
božjej!)
besedi.
Pravljica o beli
(
ne
belej!
)
kači.
Bil sem, pri
svoji dragi stari
(
ne
svojej dragej starej!) materi . . .
241.
9.
Pridevnik
rad
in njegov primernik
rajši
ima samo
ime no v a l n i k e vseh spolov in števil ter se vedno ujema
z osebkom, n. pr.
Naš hlapec rad moli, pa še rajši
(
ne
raje!)
dela.
Moja hči rada šiva, pa še rajša
(
ne
raje!) bere.
To dete rado je, pa še rajše
(
ne
raje!) spi.
Mn.
Hlapci
radi delajo, dekle pa rade postavajo
.
.
.
242.
10.
Pridevnik
žal
se sklanja ali pa ne:
Žal besede v ustih
ni. — Ž
ale misli v srcu ni.
Ne bo iz mojih ust prišla
beseda žala.
Preš.
243.
11.
Nekateri pridevniki nam rabijo za samostalnike, n. pr.
bližnji
bet 92ad)fte;
domači
bie Hausleute;
duhovni
bet ^riefter;
mlajši
bie J ungett;
moški
bie 9Jiatttter;
Vsi sveti
ba8 9IUer=
ijetltgenfeft;
starši
bie Eltem;
zakonski
bie (Siieleute;
ženska
bie ffcau.
244.
Med temi se
bližnji, domači, duhovni, mlajši, moški, Vsi
sveti, zakonski
sklanjajo vselej kakor pridevnik;
ženska
se sklanja,
kakor pridevnik ali pa kakor samostalnik,
starši
pa vselej
kakor samostalnik.
245.
12.
Pridevnik
(
cenen, a, o)
rooljlfetl, je napačno narejen na­
mesto prislova
ceno,
n. pr.
To blago je ceno
(
me
ceneno).
Pač pa
nam je v rabi primernik
cenejši, a, e.