8 29
29
Poudarek
2.
Nekateri samostalniki ženskega spola na soglasnik obdrže naglas
na istem zlogu v vsi sklanjatvi, premaknejo ga pa lahko tudi na obrazilo:
oblast
-
i in -i; tako še
postrv, obrv, nozdrv, pomoč, kokoš
.
3.
Vrednost poudarjenega -e-, -
0
-
se pri nekaterih samostalnikih
moškega spola v mestniku edn. spremeni, npr.
strop stropa : na stropu,
žep žepa : v žepu,
vendar so v navadi tudi oblike
z e o : na stropu
,
v
Zelo malo samostalnikov menja vrednost poudarjenega samoglasnika še
v drugih sklonih, npr.
k onj konja
:
na konju,
(
rod. mn.)
konj na konjih
s k onji
;
otrok otroka :pri otroku
, (
rod. mn.) otrok
pri otrocih z otrok i;
razen v rod. mn. imamo povsod že tudi oblike s širokim samoglasnikom:
na k onjih, pri otrocih
,
j
konji
,
z
otroki.
Nekateri samostalniki spremenijo
v mestniku edn. in po njem tudi v dajalniku -o- v -o-, npr.
nos, most
,
:
v nosu, na
mostu, v rodu;
tudi tukaj so v rabi, dasi manj pogosto, oblike
s poenotenim samoglasnikom: v
nosu, na mostu, v rodu.
Tako tudi pri
nekaj samostalnikih srednjega spola: v
prosu, v srebru
in v
prosu, v srebru.
4.
Večzložni moški samostalniki s polglasnikom v korenu obdrže
v sklanjatvi poudarek na obrazilu, samo pri dvozložni končnici (daj.,
or. dv.) ga navadno premaknejo na osnovo:
stabroma, skadnjema.
Če pri
samostalnikih, ki poudarjajo obrazilo, v osnovi ni polglasnika, je bolj
v navadi poudarek na osnovi:
košek
in
košek.
Tudi pri samostalnikih
s polglasnikom v osnovi je dovoljen stalni poudarek na prvem zlogu,
poudarjeni polglasnik ostane seveda kratek:
stəber stəbra.
5.
Nekateri redki samostalniki srednjega spola z
-
0
-
v osnovi
ju v množini zožijo; tako zmeraj
rebro
rebra, pleče
pleča,
včasih tudi
okno
okna
(
in
okna), bedro
bedra
(
in
bedra), rešeto
rešeta
(
in
rešeta
).
Samostalnika
polje
in
morje
dajeta prednost poudarku na osnovi,
zato
polje -a, morje
-
a
in
polje
-
a, morje
-
a.
6
.
V nekaj primerih potegne predlog poudarek k sebi:
na večer, na
primer, na pomlad, pod j esen, s poti, za lase, v zobe;
-
e
-, -
o- v osnovi se pri
tem zožita:
na goro, v zemljo
,
na noge, napete
.
Takšna raba je bila v starem
jeziku veliko obsežnejša, danes pa že močno peša in se velikokrat drži
le še pri krajevnem pomenu, npr.:
jezik za zobe
:
ščetka za zobe (
=
zobna
ščetka) ; za roke se primeta
:
milo za roke.
Pomni. Razen pri ženskih samostalnikih na soglasnik je takšna raba omejena
samo na tožilnik; torej:
sonce gre za goro, za goro je oblak
.
7.
Samostalniki na -
aj
radi posplošujejo končniški poudarek; od tod
dvojnice, kakor so:
grižljaj
grižljaj, mahljaj
mahljaj , migljaj
migljaj
,
primanjkljaj
primanjkljaj, spotikljaj
spotikijaj, vzdihljaj
vzdihljaj.
8
.
Snovnim imenom s pripono
-
ina
se poudarek seli z osnove na
pripono, tako da imamo že pogosto dvojnice :
lipovina
in
lipovina, hrastovina
in
hrastovina, k uretina
in
kuretina, irhovina
in
irhovina.