Ločila
84
č) samostojno rabljeni medmeti:
Joj
,
kam bi del! Ostrigli
,
oh, so mi
peruti! Bum bum bum, je zagrmelo po vratih
.
No, pa naj bo. O, saj vemo,
kako je! In udri udri
,
klop klop klop, se urno spustita v kolop
.
Pomni Sem sodijo tudi medmeti iz glagolov:
lej, lejte (iz glej
,
glejte), vi5
(
iz vidiš): Lej lej
,
pa je leprišel
.
2.
Ločuje pristavek od besede, katero pojasnjuje, če stoji za njo:
Pri Prešernu
,
največjem slovenskem pesniku, so se učili vsi kasnejši pesniški
rodovi. Od mene, svojega prijatelja, tega vendar ne pričakuješ. V nedeljo
,
dne 9. maja,
bo obletnica osvoboditve.
Pomni. Kadar stoje taka pojasnila pred samostalnikom, ne pišemo vejice:
Pri največjem slovenskem pesniku Prešernu so še učili vsi kasnejši pesniški rodovi.
3.
Ločuje istovrstne prirejene stavčne člene:
a) kadar naštevamo stvari, lastnosti ali določila brez vezalnega veznika:
Polje
,
vinograd
,
gora, morje
,
ruda
,
kupčija tebe rede. Iglica gre skozi oplen
,
blazino
,
sora
in os. Bila je močna, bistra, oblastna ženska. Naši ljudje so
padali v Krškem
,
v
Dragi, v Dachauu,
v
Celju, na Rabu. Oglašali so se ptiči
tukaj
,
tamkaj
,
vsepovsod. Tisti živi stržen veže pri drevesu korenino z vrhom,
pri človeku rojstvo s starostjo
,
pri narodu preteklost z bodočnostjo.
b) kadar z veznikom izražamo nasprotno, dopustno ali kako drugo
razmerje:
Lepa
,
vendar nevarna pot ga je mikala. Fant je malo počasen,
pa zanesljiv delavec. Za odkrito
,
čeprav ostro besedo je bil hvaležen.
Pomni 1. Kadar so istovrstni stavčni členi zvezani z vezalnimi vezniki
in,
pa, ter
,
ali, ne
ne, niti
niti, tako
kakor
ne pišemo vejice:
Oče in mati sta
mu že davno umrla. Ivan in Pavla sta brat pa sestra. Stopi ven ali noter! Ni ga ne
v šoli ne doma. Slana je bila (tako) včeraj kakor danes.
2.
Ravno tako ne pišemo vejice pred primerjalnima
kakor
in
kot
=
k
če ne vežeta popolnih stavkov:
Skrbel je zanj kakor pravi oče. Sinoči je pela
ko slavček ljubo. Letos je razstava bogatejša kakor lani. Zdaj vem toliko kakor prej.
Zdrav ko riba. Večje pojedel kakor zaslužil.
c) kadar ponavljamo iste besede ali cele izraze, npr.:
O
,
bratje
,
bratje,
prišel je dan. O vi, vi z našim pismom, vi z našo besedo možje
kam, kam
ste pahnili sebe in nas? A danes
,
danes... kako je nam?
Pomni. Vejice ni, kadar s ponavljanjem le stopnjujemo:
zdaj zdaj bo tu,
koj koj pridi
,
brž brž moram na pot
,
zelo zelo rad
,
hudo hudo te pogreša, kmalu
kmalu bi me bil zgrabil
,
hitro hitro beži
,
veliko veliko ti imampovedati.
č) kadar zaradi poudarka izpostavimo stavčni člen in ga v stavku
ponovimo z zaimkom ali prislovom:
Sin, ta ti bo šele zagodel. Povprašam
ga, nevernika. V Parizu, tam se je ustavil za dalj časa. V mojih mladih letih
,
takrat je bilo vse drugače.
d) v datumu, kadar dokumentarno ugotavljamo kraj in čas:
V Ljub­
ljani, (dne) 8. januarja 1961. Ljubljana
,
(
dne) 8. januarja 1961.
Datum sam
lahko pišemo:
8.
januarja 1961
=
8. 1.1961
=
8 . 1 .1961
= 8/1-1961.
Pomni. Vendar:
Prišelje v Ljubljano (dne) 8. januarja.