Ločila
86
890
hotah in nezgodah, ki sem jih prebil, ko sem bil ostal v Mizenu. Ali sedaj razu
-
mere, /rafer/ ye
tisti »svet«, ki se je Prešernu tako tožilo po njem
,
da si je
v dnu srca zmeraj želel nazaj?
c)
Med odvisniki iste stopnje pišemo vejico kakor v priredju:
In
vedela sva
,
kje kosi mladijo, kje drozdi
,
kod divji mož hodi
,
kje vile se skrivajo
v gozdi
.
Milo se mu j e
storilo, ko je premišljeval', kako ga ima rada, kako
skrbi zanj
,
kako mu streže
,
kadar
je
doma.
Pomni. Zato ne stavimo vejice, kadar take stavke vežejo vezalni
in, pa, ter:
To priča, da imate tenak sluh in da čutite, kaj pomeni igravcu jezik. Samo to vem,
da pred obličje nje ne smem in da ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje.
č) Kadar v podredju zadeneta skupaj veznik nadrednega in podred­
nega stavka, postavljamo vejico pred oba:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene
dočakat
'
dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Le piši materi,
da, če ne bo denarja do sobote
,
ne boš več stanoval pri nas. Skusili ste, da,
kdor se iz prvega prenagli
,
se kmalu upeha.
3.
Z vejico ločimo tudi v rin je n e in o k ra jš a n e sta v k e od stavčn
celote; zato jo pišemo:
a) pred vrinjenimi stavki in za njimi:
Daleč, ne vem kje
,
se je oglasil
žvižg ptička. »Poglejte,« mi pravi Tevža, »tistole skalo tam spredaj!« Č'mu
bo nam, prašam, prazno pogorišče? Jurko
,
ne bodi ga len, je pobral kost in
jim namlatil rebra. Regionalizem
,
to je čut za krajevne posebnosti, je v lite
-
raturi spet oživel. Prešeren je bil, kakor je splošno znano, po poklicu odvetnik
.
b) pred okrajšanimi stavki ali za njimi; taki primeri so zlasti:
a)
deležniške zveze, kadar ima deležnik poleg sebe daljše dopolnilo:
Prijazno meketaje vrh skale, sta kozi vabili k sebi ovce. Želeč jim lahko noč,
so se poslovili. Slednjič ga je zavrnil, rekoč: »Kaj pa to tebi mar!« Hodil je
po sobi
,
pogledujoč na vse strani.
Pomni. Ne ločimo pa deležnikov z vejico, če so prilastki ali prosti prislovi:
Preteči prej oblak na polja ulije dež krotak. Opotekaje se je hodil po izbi.
P)
okrajšana priredja:
Danes človek, jutri črna zemlja. Meni luč, tebi
ključ
.
Oba bova dala, nekaj ti, nekaj jaz
.
Rad ima družbo
,
a še rajši lepo
knjigo
.
Če velja to zanj, kaj šele zate
.
Saj ni le neumen, ampak tudi hudoben.
Nekaj pa vam obljubim, namreč, da kmalu spet pridem.
y)
okrajšana podredja:
Čeprav že v letih, še zmeraj kaj dela. Plačalbom,
kadar ti. Kolikor bo dal on, toliko jaz
.
Pomeniva se prijateljsko, če ne, takoj
odidem
.
Sosedje so hodili k nam, pa ne zato, ker je bila naša hiša lepša,
ampak zato
,
ker je babica znala toliko lepega povedati.
Pomni 1. Sestavljeni vezniki so dobili pomen enotnih izrazov, zato med
njimi ne pišemo vejice. Take zveze so:
in ko, in ker, (še) prej ko, namesto da,
toliko da, kljub temu da, brž ko, medtem ko, potem ko, vtem ko, tako da, še preden
,
že ko, še ko, s tem da
ipd.:
Pridem sam, in če bo le mogoče, pripeljem še koga
.